Kako govorimo, ko sedimo v kavarni? Kako govorimo, ko stojimo pred tablo? In kako, ko tipkamo sporočilo? Jezik ni samo sredstvo sporazumevanja, je razpoloženje, odnos, identiteta. Je ogledalo časa, v katerem živimo.
O tem, kako danes mladi uporabljajo slovenščino, sem se pogovarjala z Majem Matiasom Strletom, študentom druge stopnje slovenistike, ki je v okviru prakse poučeval tudi na gimnaziji. Njegov pogled pa je hkrati strokoven in tudi zelo človeški, saj je tudi sam še vedno študent.
Jezik pove več, kot si mislimo
“Način, kako govorimo, izraža, kako se trenutno počutimo, koliko smo sogovorniku naklonjeni in kako premišljeno oblikujemo svoje misli,” pravi Maj.
“Včasih govorimo spontano, impulzivno, besede kar stečejo. Drugič se ustavimo, premislimo, izbiramo izraze … In ravno ta razlika nekaj pove o nas.”
“Jezik razkriva tudi, iz kakšnega okolja prihajamo, kako smo izobraženi, kakšen odnos imamo do situacije in do sogovornika. Pomembno je, da se zavedamo, da ni vseeno, ali smo v razredu, na razgovoru za službo ali na kavi s prijatelji.”
Zborno v razredu, sproščeno v kavarni
Po Majevih opažanjih se mladi pri pouku slovenščine trudijo govoriti čim bližje zborni izreki. Včasih se celo pojavijo hiperkorekcije, torej pretirano popravljanje, da bi zveneli čim bolj pravilno.
“Pri drugih predmetih pa jeziku ne posvečajo toliko pozornosti. Glavni cilj je razumeti snov, ne nujno jezikovno popolno izražanje. Mladi se sicer trudijo zmanjšati število izrazito narečnih ali neknjižnih besed, a večinoma ostanejo pri tem,” je poudaril sogovornik.
“V neformalnih situacijah, torej v kavarni, na hodniku, na zabavi, pa večina mladih nima posebnega filtra. Govor je sproščen, spontan, pogosto prepleten s slengom in tujkami. In to je povsem naravno. Jezik se prilagaja prostoru, ” se zaveda mladi slovenist.
Angleščina, emojiji in prazne besede?
Digitalni svet jezik nedvomno spreminja. Emojiji, kratice, angleški izrazi, vse to je del vsakdana.
“Številni mladi imajo težave z besediščem. Prej se spomnijo angleškega izraza kot pa ustrezne slovenske besede, tudi v situacijah, kjer se pričakuje knjižna slovenščina,” pojasnjuje Maj.
Ali to pomeni, da je slovenščina ogrožena?
Ne nujno. Po njegovem mnenju to ni nujno slab pojav. Družbene okoliščine se vedno odražajo v jeziku.
“Jezik je spremenljiv in prilagodljiv in prav v tem je njegova moč. V določenem smislu ga nove okoliščine celo bogatijo, ne krnijo. Vprašanje ni, ali se jezik spreminja, ker se vedno je in se vedno bo. Vprašanje je, ali znamo ohraniti občutek za to, kdaj, kje in kako ga uporabljati.”
Slovenščina potrebuje skrb
Slovenščina je majhen jezik, a ravno zato toliko bolj dragocen.
“Slovenščina je res lepa in moramo zanjo skrbeti,” je še zaključil Maj.
Skrb pa ne pomeni strahu pred spremembami. Pomeni zavedanje, da znamo preklapljati med pogovornim in knjižnim, da znamo v pravem trenutku izbrati pravo besedo in da vemo, kdaj je emoji ali krajšava dovolj in kdaj bi bilo bolje uporabljati slovenske besede, ki jih imamo veliko.
Jezik namreč ne živi v slovarju. Živi med nami.
