Danes ima skoraj vsak razred učenca, ki potrebuje prilagoditve. Če učitelj nima osnovnega “orodja” za delo z njimi, sta pod stresom oba – tako učitelj kot tudi otrok. Enotno usposabljanje bi vsem dalo skupno podlago, da ne bi bili prepuščeni lastni iznajdljivosti.
Po drugi strani pa vsaka diagnoza zahteva svoj pristop: kar deluje pri avtizmu, ne pomaga pri disleksiji. Namesto suhoparnih predavanj potrebujemo predvsem več praktičnega znanja in konkretne pomoči v razredu. Na koncu dneva se vse ustavi pri vprašanju, kakšno šolo si sploh želimo. Ali želimo učitelje, ki so prepuščeni sami sebi in lastni iznajdljivosti, ali pa sistem, ki jim dejansko stoji ob strani z uporabnim znanjem?
Kaj pa menite vi?
Loading ...
