Zgodnji znaki izgorelosti
Izgorevanje je proces samoizčrpavanja, kjer se posameznik žene onkraj vseh meja, z namenom, da bi z dosežki zadovoljil svoja pričakovanja, ki so podprta s tistimi, ki mu jih zastavlja okolica. Izgorelost pa je končni psihofizični zlom, ki je posledica izčrpavanja skozi pretirano delovno ali čustveno prizadevanje, pojasnjujejo na Inštitutu za razvoj človeških virov.
Z izgorevanjem se srečuje dobra četrtina ljudi, med tem ko 8 do 10 % doživi izgorelost. Med moškimi je ženskami je enako pogosto razširjena. Znaki in simptomi izgorelosti pri posamezniku se kažejo na čustveni, telesni, vedenjski in motivacijski ravni ter na področju mišljenja:
- Čustvena raven (depresija, čustvena izčrpanost, razdražljivost)
- Telesna (glavoboli, kronična utrujenost, omotica)
- Vedenjska (impulzivnost, površnost pri delu, pogosti prepiri s sodelavci)
- Motivacijska (izguba vneme za delo, razočaranje)
- Mišljenje (izguba upanja, pozabljivost, nezmožnost koncentracije)
Izgorelost na slovenskem delovnem mestu
Izgorelost se ne šteje kot duševna motnja, ampak kot duševna težava. Raziskava Inštituta za razvoj človeških virov je pokazala, da je sindrom izgorelosti pogost pri najbolj produktivnih, ustvarjalnih in odgovornih – zlasti med vodilnimi delavci ter samostojnimi podjetniki. Ogroženost povečuje višja stopnja izobrazbe in zahtevnost delovnega mesta. Med ostalimi najbolj izpostavljenimi so tudi učitelji, trgovci, gostinci ter delavci v osebnih in poslovnih storitvenih dejavnostih. Zdravstveno osebje pa je še posebej ranljivo zaradi visoke čustvene obremenitve.
Kot posledica dolgotrajnega stresa in izčrpanosti se lahko pojavi tudi na drugih delovnih mestih, kjer se delavci pogosto znajdejo v stresnih situacijah, ni pa nujno, da ji bodo ušli tudi študenti, strokovnjaki naravoslovnih in tehničnih poklicev ter menedžerji.
Vrednost merjena skozi delo
Ljudje svoje vrednote pogosto merijo skozi delo in dosežke, hkrati pa verjamejo, da jih okolica ceni predvsem zaradi tega, kar naredijo, ne zaradi tega, kdo so. Najbolj ranljivi so tisti, ki so odraščali ob pogojni ljubezni – torej taki, ki so pozornost, pohvale in naklonjenost dobivali le, kadar so izpolnjevali pričakovanja drugih, pomagali, bili uspešni ali pridni, medtem ko so njihove želje, igra in uživanje pogosto ostale spregledane. Tako otrok postopoma spozna, da je vreden le, če je aktiven, produktiven in koristen drugim, in se nauči, da njegova lastna zadovoljstva niso pomembna.
Samopomoč in preventiva pri izgorelosti
Proces izgorevanja se odvija postopoma in počasi. Običajno se prične takrat, kadar se znajdemo v novih okoliščinah, ki od nas veliko zahtevajo (npr. nova delovna priložnost, višja raven šolanja). Pričakovanja drugih so višja od naših trenutnih zmožnosti, zato se zaradi strahu pred razočaranjem ali izgubo pozicije običajno močno angažiramo in vso energijo usmerimo v doseganje cilja, opisujejo na Nacionalnem inštitutu za javno zdravje.
Okrevanje po izgorelosti traja dlje časa, s pomočjo terapij ali po potrebi in presoji terapevta tudi zdravil, tudi do nekaj let. Vendar je to dolgo obdobje potrebno, da človek spozna nove poti v življenju, si zastavi nov način življenja in se ga privadi.
NIJZ navaja uporabne korake, s pomočjo katerih si lahko pomagamo pri preprečevanju izgorelosti:
- Postavimo si realne, dosegljive cilje, pri doseganju katerih se ne bomo povsem izčrpali.
- Privoščimo si redne odmore ter si vzamemo čas za počitek.
- Naučimo se poiskati pomoč sodelavcev ter delati timsko in se ne izolirati od sodelavcev.
- Sproti rešujemo morebitne težave v odnosih s sodelavci in nadrejenimi. Če pri tem nismo uspešni, razmislimo o zamenjavi delovnega mesta ali prekinitvi določenih odnosov.
- Razmislimo o svojih vrednotah in osebnem poslanstvu ter o tem, kam vlagamo svojo energijo in čas.
