Statistični urad Republike Slovenije (SURS) je v letu 2024 prvič vključil merjenje subjektivnega doživljanja diskriminacije v svoja raziskovalna prizadevanja. Ugotovitve kažejo, da je bilo splošno zaznavanje diskriminacije nizko, saj je občutek diskriminiranosti izrazilo le pet odstotkov oseb, starih 16 let ali več. Preostali anketiranci so poročali, da se niso počutili diskriminirane oziroma niso bili uporabniki navedenih storitev.
Diskriminirano se počutimo zaradi dohodka, poklica, izobrazbe, videza …
Delež oseb, ki so občutile diskriminacijo v zadnjih petih letih ob najemu ali poskusu nakupa stanovanja oz. hiše, je bil lani devetodstoten med 10 odstotki oseb, ki so imele take opravke. Diskriminacijo so občutili tudi štirje odstotki oseb, ki so v obdobju enega leta pred anketiranjem v 2024 potrebovale storitve upravne enote, krajevnega urada ali občine, zdravstva, centra za socialno delo, zavoda za zaposlovanje ali policije, takih je bilo 66 odstotkov oseb.
SURS je zabeležil tudi dvoodstotni delež zaznane diskriminacije med 27 odstotki oseb, ki so bile v zadnjem letu v stiku s predstavniki izobraževalnih ustanov (šole, fakultete, univerze), bodisi kot dijaki ali študenti, bodisi kot starši oziroma skrbniki. Enak delež je bil tudi pri osebah, ki so diskriminacijo občutile na javnih krajih, kot so trgovina, kavarna, restavracija in objekti, namenjeni za šport ali prosti čas.
Na vseh štirih opazovanih področjih so anketirane osebe kot najpogostejše razloge za diskriminacijo navajale dejavnike, kot so dohodek, poklic, stopnja izobrazbe ter zunanji videz, ki spadajo med t. i. “druge razloge”.
V skladu z razlago SURS diskriminacija pomeni neenako obravnavo posameznika glede na njegove osebne okoliščine, kot so starost, spol, zdravstvena oviranost, rasna ali etnična pripadnost, verska prepričanja, spolna usmerjenost, stopnja izobrazbe, dohodkovni status ali splošna družbena vključenost. Do diskriminacije prihaja, kadar se posameznik subjektivno počuti zapostavljenega ali prikrajšanega zaradi ravnanja druge osebe, zlasti tiste, ki opravlja javno funkcijo. Kot primeri takšnega ravnanja so bili navedeni: zavrnitev storitve, prekinitev zagotavljanja storitve, daljši čakalni roki ali zahteva po višjem plačilu za storitev.
