Ko so tri ruske najstnice leta 2015 prek spleta zvabile džihadiste ISIS, da so jim nakazali denar za pot v Sirijo, je šlo za več kot le za drzno prevaro. Bila je zgodnja zmaga v novi obliki vojskovanja, kjer so memi, trolli in spletne šale enako pomembni kot letala in pehota.
Zamisel se je porodila ob pivu. “Najboljši način za boj proti ISIS je, da nanje pošljemo vojsko trolov,” se je poleti 2015 za šalo pošalil kontroverzni spletni provokator Charles C. Johnson. Njegov sogovornik Jeff Giesea, takrat še neznani analitik s področja družbenih omrežij, je videl dlje. “Zakaj tega nihče ne počne?” se je vprašal.
Njegov kasnejši članek “It’s Time to Embrace Memetic Warfare”, ki ga je objavil v publikaciji Natovega centra za strateško komuniciranje, danes velja za enega prvih resnih poskusov opredelitve pojava, ki je v zadnjem desetletju korenito spremenil naravo sodobnih konfliktov. Dobrih deset let pozneje memi niso več le nedolžne šale za krajšanje časa, ampak so postali priznano orožje v informacijskem arzenalu držav, terorističnih skupin in civilnih odporniških gibanj.
Od Dawkinsa do Donbasa: Kako je “sebični gen” postal orožje
Koncept mema ni nov. Že leta 1976 ga je evolucijski biolog Richard Dawkins skoval kot kulturni ekvivalent genu; enoto informacije, ki se širi, mutira in podvaja. A šele digitalna doba je memom omogočila, da so postali to, kar so danes: globalni, viralni in vseprisotni.
“Informacijsko onesnaženje,” kot ga v najnovejši številki European Journal on Criminal Policy and Research poimenuje dr. Tine Munk z univerze Nottingham Trent, je postalo stalnica sodobne politike. Lažne novice, dezinformacije in manipulativne vsebine niso več le moteč šum v etru, ampak strateško orožje.
Kaj pa sploh je memetično vojskovanje? Giesea ga opredeli kot “tekmovanje za nadzor nad pripovedjo, idejami in družbenim nadzorom na bojišču družbenih omrežij”. Munkova ponuja natančnejšo definicijo: gre za obliko informacijskega vojskovanja, ki uporablja meme za ofenzivno ali defenzivno kroženje vsebine, z namenom vplivanja na javno mnenje, motenja diskurza in uresničevanja političnih ciljev.
Poročilo ASEAN-ovega centra za kibernetsko varnost (ACICE) iz januarja 2023 pa opozarja na dvojno naravo memov:
“Memi so lahko učinkovito komunikacijsko orodje za posredovanje uradnih sporočil na humoren način, hkrati pa so lahko orožje v kulturnih vojnah za uveljavljanje političnih agend in skrajnih ideologij.”
Ruska šola zavajanja: Maskirovka 2.0
Ko govorimo o memetičnem vojskovanju, strokovnjaki najpogosteje izpostavijo Rusijo. In ne gre le za zloglasno “tovarno trolov” iz Sankt Peterburga, znano kot Agencija za internetne raziskave (IRA), ki so jo povezovali z Jevgenijem Prigožinom.
Kot pojasnjuje Munkova, ruska strategija temelji na konceptu, ki so ga poznali že v sovjetski dobi: maskirovka. Dobesedno pomeni “mala maskarada” ali “prikrivanje”. Gre za sistem zavajanja, ki uporablja kamuflažo, posnemanje, izkrivljanje in ustvarjanje dvoumnosti.
“S maskirovko Rusija gradi lažne resničnosti, da bi zavajala in manipulirala z občinstvom,” piše Munkova. Cilj ni zgolj prepričati nasprotnika o nečem neresničnem, ampak vplivati na njegove odločitve, z izkoriščanjem pristranskosti, predpostavk in procesov odločanja. Temu v vojaški teoriji pravijo “refleksivni nadzor”.
Ruski pristop k informacijskemu vojskovanju je sistematičen in dobro financiran. Poleg državnih medijev, kot sta RT in Sputnik, delujejo številne proxy strani in botovske mreže. Leta 2024 so raziskovalci odkrili obsežno operacijo “Doppelgänger”, ki je s pomočjo umetne inteligence ustvarjala ponaredke uglednih zahodnih medijev in prek družbenih omrežij širila proruske narative, usmerjene proti Natu, Ukrajini in ameriškim volitvam.
NAFO: Psi, ki lajajo na Kremelj
Če je ruska strategija težka artilerija, potem je odgovor, ki so ga našli Ukrajinci in njihovi podporniki, bolj podoben gverilskemu bojevanju. Njegovo ime je NAFO: North Atlantic Fellas Organization.
Kar se je začelo kot šala na Twitterju, je preraslo v globalno gibanje. NAFO ni organizacija v klasičnem pomenu besede. Nima centralnega vodstva, članarin ali pravil. Gre za ohlapno skupnost prostovoljcev, ki so jih poenotili preprosta ideja: z memi se je treba zoperstaviti ruski propagandi.
Njihov zaščitni znak je podoba psa šiba-inuja, ki so ga poimenovali “Fella”. Uporabniki družbenih omrežij, ki podpirajo Ukrajino, si na profilne slike dodajo tega psa in tako postanejo del “čopora”. Njihovo orožje so memi, polni sarkazma, ironije in norčevanja.
Toda NAFO je daleč od nemočne spletne združbe. Njihovi člani sistematično izpostavljajo ruske trolove in bote, s čimer zmanjšujejo njihov doseg. Ko kremeljski propagandisti objavijo kaj posebno absurdnega, poskrbijo, da postane predmet norčevanja. In kar je najpomembneje: redno organizirajo zbiranje sredstev za ukrajinsko vojsko. Znani so postali po akcijah zbiranja denarja za pickup vozila, ki so na fronti nepogrešljiva.
“Gre za Davidov boj proti Goljatu,” meni Munkova. “NAFO uporablja nekonvencionalne in inovativne strategije za boj proti ruski vojaški in digitalni prevladi.”
Ko memi ubijajo: Temna stran digitalne kulture
A memi niso le nenevarna orodja v dobrodelne namene ali za norčevanje iz avtoritarnih režimov. Poročilo ACICE opozarja na njihovo smrtonosno moč.
Maja 2022 je Payton Gendron v Buffalu v New Yorku vstopil v trgovino Tops v pretežno temnopoltem predelu mesta in ubil deset ljudi. Pred napadom je objavil obsežen manifest. Sledi, ki so jih raziskovalci odkrili na njegovih družbenih omrežjih, so vodile do memov.
“Strelca iz Buffala so po mnenju številnih strokovnjakov motivirala sovražna ideološka sporočila, ki so se širila prek spletnih memov,” piše v poročilu. Memi so širili teorijo zarote o “veliki zamenjavi”: prepričanju, da bele Evropejce in Američane namerno zamenjujejo priseljenci in manjšine.
A še bolj zaskrbljujoče je, kako so memi spodbujali k nasilju. V nekaterih skrajnih spletnih skupnostih so namreč ubijanje spremenili v nekakšno igro. Uporabnike so izzivali, naj dosežejo “visoke rezultate” z dejanji nasilja v resničnem svetu. Nasilje so trivializirali, ga predstavljali kot šalo, kot del spletne kulture.
Podoben pojav so opazili med protesti Black Lives Matter leta 2020, ko so se po spletu začeli širiti rasistični memi, ki so govorili o “rasni vojni” in državljanski vojni. Kot ugotavljajo pri ACICE, so ti memi “povzročali negativna čustva in poslabševali rasne odnose”.
Prihodnost: Vojne, ki jih bomo dobili (ali izgubili) s pametnimi telefoni
Strokovnjaki se strinjajo, da bo pomen memetičnega vojskovanja le še naraščal. Umetna inteligenca bo omogočila ustvarjanje še bolj prepričljivih in težje preverljivih vsebin. Deepfake tehnologija bo brisala mejo med resničnim in lažnim. Hkrati postajajo družbena omrežja glavni vir informacij za vedno večji del populacije.
Kako se torej braniti? Vsi trije viri poudarjajo pomen medijske pismenosti. “Javnost je treba izobraževati in obveščati o tem, kako zlonamerni akterji uporabljajo meme za poglabljanje družbenih delitev,” pišejo pri ACICE. “Vlaganje v medijsko pismenost in izobraževanje bi lahko prebivalstvo bolje opremilo z orodji za prepoznavanje dezinformacij in kodiranega jezika.”
A samo izobraževanje ni dovolj. Potrebna je tudi pripravljenost držav, da resno investirajo v razumevanje in uporabo memetičnega vojskovanja. Da presežejo generacijske in birokratske ovire. In da se zavedo, da v 21. stoletju bitke ne potekajo le na fizičnih bojiščih, ampak tudi, in vse pogosteje predvsem, v glavah ljudi.
Kot je pred desetletjem zapisal Giesea: “Svetovni splet percepcije bo v vojskovanju in diplomaciji le še pridobival na pomenu.” Danes njegove besede odzvanjajo bolj resnično kot kadarkoli prej. Medtem ko NAFO s svojimi pasjimi memi zbira denar za ukrajinske vojake, ruske trolovske farme načrtujejo nove kampanje vplivanja, skrajneži pa prek navidezno nedolžnih slik širijo sovraštvo, je jasno le eno: vojna za pripovedi se je šele dobro začela.
