Stranko Nova Slovenija pretresa ena najresnejših afer v zadnjem času. V ospredju dogajanja so štirje vidni člani stranke, med njimi odhajajoči predsednik Matej Tonin in njegov verjetni naslednik Jernej Vrtovec, ki jih policija sumi zlorabe pooblastil v parlamentarni komisiji za nadzor varnostnih in obveščevalnih služb (Knovs).
V začetku julija je portal N1 razkril, da so kriminalisti zaradi nenapovedanega nadzora Knovsa na Generalni policijski upravi (GPU) novembra lani ovadili Tonina, Vrtovca, predsednika Knovsa Janeza Žaklja in poslanca Jožefa Horvata. Pod drobnogledom so se znašli zaradi preverjanja, ali policija prisluškuje 15 telefonskim številkam, ki so pripadale predvsem članom NSi in osebam, povezanim z afero Dars, med drugim tudi nekdanjemu šefu Darsa Valentinu Hajdinjaku.
Po nadzoru naj bi Tonin v kriptirani aplikaciji sporočil Hajdinjaku, Vrtovcu in generalnemu tajniku stranke Robertu Ilcu, da policija “ne prisluškuje nobeni od številk”. Sam sicer zanika, da bi sporočilo poslal, ali da bi ga poslal znotraj skupine z imenom Dars.
Zalar: “Odločitev o obveščanju je v rokah komisije, ne posameznikov”
Bivši pravosodni minister Aleš Zalar opozarja, da zakon jasno določa, kdaj se lahko pobudnike obvešča. “Obvestilo je mogoče le, če pobudnik zatrjuje kršitev pravice in če komisija ugotovi, da je šlo za nezakonit nadzor,” je pojasnil za N1. V drugih primerih, tj. kadar prisluškovanja ni ali če je bilo zakonito, Knovs nima podlage za obveščanje.
Zalar, sicer eden od avtorjev zakona o parlamentarnem nadzoru varnostnih služb, opozarja tudi na formalne postopke: “Posamezen član Knovsa ne more samovoljno obveščati pobudnikov. Odločitev o tem sprejme komisija kot celota.”
Rupnik: “Podatek o neobstoju nadzora je lahko zelo nevaren”
Tudi nekdanji direktor Sove Andrej Rupnik je za omenjeni portal opozoril na resnost situacije. “Če Knovs sporoči, da zakon ni bil kršen, s tem še ne razkrije, ali je oseba pod nadzorom. Če pa kdo prejme informacijo, da mu ne prisluškujejo, lahko nadaljuje z morebitnimi kaznivimi dejanji, saj ve, da mu policija ne sledi,” pojasnjuje. Po njegovem bi se morali člani Knovsa zavedati, da “je takšna praksa lahko nevarna”.
Rupnik sicer ocenjuje, da je način, kot ga zagovarja Tonin, tj. obveščanje posameznikov, tudi če ni bilo prisluškovanja, “nevaren za varnost države”. Poleg tega meni, da je bilo preverjanje številk lastnih strankarskih kolegov “nedopustno” in da gre za “očiten navzkrižje interesov”.
Ustne pobude, nepopolna dokumentacija in vprašljiva praksa
NSi sicer trdi, da pobude za nadzor lahko poda vsakdo in da način, kako to stori, ni določen. Pogosto naj bi se namreč ljudje obračali nanje ustno ali po telefonu. A Zalar za omenjeni portal pojasnjuje, da “bi morale biti pobude podane pisno, da jih komisija lahko preveri. Anonimnih pobud Knovs ne bi smel obravnavati.
Sprašljiv je tudi razlog za nadzor. “Škrtanje v telefonu ni dovolj za sum nezakonitega prisluškovanja,” še opozarja Zalar in dodaja, da bi morala komisija od pobudnikov terjati dodatna pojasnila, če se razlogi ne zdijo utemeljeni.
Po podatkih predsednika Knovsa Janeza Žaklja je komisija pod njegovim vodstvom obravnavala kar 125 pobud in obvestil, kar se Matjažu Nemcu (SD), nekdanjemu predsedniku Knovsa, zdi izjemno veliko. V njegovem mandatu je bilo namreč takšnih primerov precej manj.
Večina številk z obsežnega seznama povezana z Darsom
Po neuradnih podatkih se je največ številk pojavilo prav v nadzoru 7. novembra 2023. Večina oseb, katerih številke so preverjali, naj bi bila povezana z Darsom; bodisi poslovno, politično ali osebno.
Knovs je po poročanju N1 tudi julija letos znova nenapovedano obiskal policijo, kjer je preverjal, ali organi izvajajo nezakonito prisluškovanje osebam, povezanim s tujimi posli v Sloveniji, zlasti s srbskimi podjetji. Te osebe naj bi na aprilski seji Knovsa omenil direktor Sove Joško Kadivnik.
Rupnik meni, da je kazenska ovadba morda pretirana
Čeprav so bile po mnenju stroke pri nadzoru storjene številne napake, pa nekdanji direktor Sove ocenjuje, da je kazenska ovadba premočna. Rupnik pravi, da je šlo za konglomerat napačnih odločitev, a to bi morali rešiti drugače. Kazenskopravna pot je po njegovem mnenju skrajna in pretirana.
Ob tem dodaja, da kazenski epilog, ki bi prinesel obsodbo, ni verjeten. Za dokazovanje izdaje tajnih podatkov so po njegovem mnenju zahteve zelo stroge, tožilstvo pa bi moralo dokazati, da so zaradi ravnanj nastale nepopravljive škodljive posledice. Tega mu najverjetneje ne bo uspelo, zaključuje.
