Spomnite se Facebook objav med pandemijo. Vsi so pekli kruh, risali akvarele, pisali dnevnike ali se učili igrati kitaro. Potem se je svet “odprl” in hobiji so izginili hitreje, kot so se pojavili. A vprašanje je globlje: kam so izginili vsi tisti ljudje, ki so ustvarjali samo zato, ker so v tem uživali? Kje so umetniki, ki niso influencerji? Kje so kitaristi, ki ne sanjajo o slavi? Kje so pisatelji, ki ne objavljajo na Instagramu?
Odgovor je zapleten in ga sestavlja več kosov sestavljanke. Vse od “hobi inflacije” in kulture produktivnosti do “cringe kulture” in anhedonije.
Hobiji so postali predragi
Začnimo pri ekonomiji. Soočamo se s pojavom “hobi inflacije”. Cene vsega, od ribiške opreme do pletenja in golfa, so v zadnjem desetletju skokovito narasle. Kot je pred kratkim pisal The Atlantic, so stroški hobijev postali za marsikoga preprosto nedosegljivi .
In to ni osamljen primer. Zagotovo ste se tudi vi sami želeli ukvarjati z novim hobijem in enostavno niste našli načina, da bi pričeli. Morda zaradi samih začetnih stroškov ali pa rednih zahtev po plačilu. Vse od igranja inštrumenta do peke stane. Ustvarjanje tako ni le ustvarjanje, temveč je strošek.
Kultura produktivnosti in “side hustle” mentaliteta
V Ameriki (in vse bolj tudi pri nas) je kultura obsedena s produktivnostjo. Kot piše portal Ladue Today:
“Natrpani urniki, stranski zaslužki in nenehno samoizboljševanje so hvaljeni, saj se biti zaposlen pogosto dojema kot znak uspeha. V tej kulturi hobiji nenadoma niso več pomembni, včasih celo izgledajo lenobno. Sprostitev prihaja z občutkom krivde“.
Rezultat? Hobiji se spreminjajo v “stranske zaslužke”. Igranje inštrumenta postane tekmovanje za življenjepis. Peka postane posel. Slikanje postane Etsy trgovina. Če ne moreš zaslužiti s tem, kar počneš, zakaj bi sploh nadaljeval? To je vprašanje, ki si ga vse pogosteje zastavljamo, ne da bi se zavedali, kako nevarno je.
“Cringe kultura” in strah pred posmehom
Eden najbolj zahrbtnih sovražnikov hobijev je “cringe kultura”. Strah, da bi bili videti, kot da se preveč trudimo, ali da bi bili označeni za “cringe”. V svetu, kjer je vse posneto, objavljeno in komentirano, je tveganje, da bo tvoj nepopolni poskus končal na spletu kot predmet posmeha, preprosto preveliko.
Pisatelj Ocean Vuong je v intervjuju za ABC News povedal: “Kar opažam na zelo zaskrbljujoč način, je, da so naši študenti vse bolj samozavestni glede truda. Obstaja kultura nadzora prek družbenih medijev in rečejo: ‘Želim biti pesnik, želim biti dober pisatelj, ampak to je malo cringe, kajne?‘ Ta kultura pravi: ‘Nočem biti zaznan kot nekdo, ki se trudi in si prizadeva za svoje sanje.’ Kot učitelj je to zastrašujoče poročilo s terena” .
Rezultat? Ljudje se umaknejo. Ne začnejo slikati, ker niso takoj dobri. Ne pojejo, ker nimajo popolnega glasu. Ne plešejo, ker “niso za to”. In tako ostanejo doma, na kavču, s telefonom v roki, namesto da bi ustvarjali.
Vaš izziv za ta teden: Naredite nekaj, kar bi lahko označili za “cringe”. Pojte pod prho (ampak res glasno). Plesite po dnevni sobi (tudi če nimate ritma) ali pa napišite pesem in opazujte, kako se boste počutili.
Anhedonija: ko možgani pozabijo uživati
Včasih pomanjkanje hobijev ni izbira, ampak simptom nečesa globljega. Anhedonija je stanje, ko človek izgubi zanimanje in užitek v stvareh, ki so mu nekoč prinašale veselje. Gre za enega osrednjih simptomov depresije, a lahko nastopi tudi samostojno.
Študija iz leta 2019, ki so jo izvedli na mladostnikih z depresijo, je razkrila štiri ključne teme, kako doživljajo anhedonijo. Pogosta je izguba veselja in sploščena čustva in boj z motivacijo, kjer se mora posameznik silit v izvajanje dejavnsoti. Prihaja tudi do občutek nepovezanosti ter do dvom o smislu in namenu.
Digitalni odpor in vračanje k analogu
A obstaja tudi upanje. Po podatkih raziskave Superprof iz januarja 2026 se dogaja “digitalni odpor”. Ljudje so naveličani nenehnega strmenja v zaslone in iščejo nekaj bolj pristnega.
Ključni podatki raziskave kažejo, da skoraj polovica mentorjev (48,6 %) pravi, da učenci ponovno odkrivajo analogne in praktične dejavnosti, vključno z ročnimi deli, glasbo in fizično kreativnostjo, saj iščejo olajšanje od stalne digitalne stimulacije. Poročajo tudi, da skoraj 50 % mentorjev izpostavlja rastoče zanimanje za učenje v skupnosti, kot so skupinski tečaji, klubi in kolaborativno učenje.
Najbolj presenetljivo pa je, da več kot 60 % mentorjev pravi, da študenti sprejemajo “tiho ambicioznost“, kjer dajejo prednost ravnovesju in trajnosti pred hipertekmovalnostjo. Tudi na LinkedInu pišejo o tem:
“Ljudje so bolni in utrujeni od tega, da so na telefonih. Naši viri so polni člankov o zavezanosti analognemu življenjskemu slogu, pri čemer se ljudje obračajo k hobijem in uporabljajo ‘ne-pametne’ telefone, da se osvobodijo sponk tehnologije.
Manifest: “Bodimo slabi v stvareh, ki jih imamo radi”
Morda najbolj osvobajajoča misel prihaja s portala Lifestyle Asia: “Bodimo slabi v stvareh, ki jih imamo radi”.
Avtorica piše: “Preveč pogosto, ko mi prijatelji pripovedujejo o svojih hobijih, sledi izjava: ‘Slab_a sem v tem,’ ‘To me ne bo obogatilo,’ ‘Sram me je pokazati komurkoli.’ … Ampak morda se je vredno vprašati, zakaj te stvari sploh pomembne. Kdaj je zabava postala produkt?”
Čas je, da vrnemo veselje v “brezvezne” dejavnosti. Čas je, da si dovolimo biti začetniki. Da sprejmemo, da nam ni treba biti popolni, da bi uživali. Da ne potrebujemo občinstva, da bi ustvarjali.
Kje so vsi umetniki?
Umetniki niso izginili. Še vedno so tukaj, v vsakem od nas. A zadušili smo jih s pritiskom, da mora biti vse popolno, profitabilno in “instagramabilno”. Danes je dan, ko si dovolite biti slab v nečem, kar imate radi.
Kaj boste ustvarili?
