Ste se že kdaj znašli v situaciji, ko vas je kdo vprašal: “Kdaj bosta pa vidva imela otroke?” Medtem ko je za nekatere to zgolj nedolžno vprašanje, lahko za mnoge predstavlja vir globoke stiske. Veliko je namreč parov, ki si otroka močno želijo, a se na tej poti srečujejo z različnimi izzivi.
V tem prispevku predstavljamo vpogled v terapevtsko prakso izkušene zakonske in družinske terapevtke, dr. Alje Stvarnik, ki se je tudi sama soočala s številnimi izzivi na poti do družinske sreče. Danes je mama, partnerka in uspešna zakonska in družinska terapevtka, ki je svoje poslanstvo našla v delo s pari, ki se soočajo z izzivi plodnosti. Zaupala nam je, kako se mnogi znajdejo ujeti v ciklu upanja, razočaranja, medicinskih postopkov in globoke čustvene stiske.
Lastna izkušnja omogoča lažje razumevanje stiske
Terapevtka k delu s parom, ki se sooča z neplodnostjo, pristopa tudi iz lastne izkušnje. Osebna pot iskanja starševstva ji je odprla vpogled v kompleksno mešanico čustev, dvomov in upanja, ki zaznamujejo ta proces. Po pomoč se je obrnila tudi v ZDA, kjer je dobila potrebne vire pomoči, ki so ji omogočili lažje soočanje s stisko in kasneje profesionalni razvoj. Kot pravi: »V Sloveniji nisem našla primernega sogovornika, ki me lahko podprl v moji stiski. Iskala sem terapevtsko podporo v tujini, kjer je ta sistem bolj razvit. Iz tega se je razvilo tudi moje delo.«
Moč besed: »Izzivi s plodnostjo« namesto »neplodnosti«
Poseben poudarek namenja terminologiji, ki ima po njenih besedah večjo moč, kot si mislimo. Izraz neplodnost ima močan biološki podton in lahko deluje stigmatizirajoče, medtem ko izzivi s plodnostjo odpira prostor za širše razumevanje čustvenih, odnosnih in simbolnih dimenzij. »Neplodnost je pogosto le simptom. Delamo s travmo, izgubo, občutkom praznine. To ni zgolj medicinski problem.« Tako tudi terapevtski prostor ne postane zgolj mesto za reševanje težav, temveč prostor za raziskovanje globljih notranjih vsebin – od nerešenih družinskih vzorcev do bolečih občutkov glede lastne vrednosti, varnosti in samopodobe.
Pritiski, pritiski, pritiski
Terapevtka poudarja, da pari pogosto doživljajo izzive na večih ravneh hkrati: časovni pritisk biološke ure, invazivni zdravniški postopki, nepotrebni komentarji družine in prijateljev ter notranje negotovosti v samem partnerstvu. »Ukvarjati se z zanositvijo je kot imeti še eno službo zraven – stalno spremljanje ciklov, zdravniški pregledi, nenehno planiranje,« pravi Alja.
Močno poudarja, kako pomembno je, da terapevtski prostor ne postane še ena obveznost, temveč priložnost za razbremenitev. Poudarja, da je ključno je ustvariti občutek varnosti, kjer par lahko zadiha – brez dodatnih pričakovanj ali pritiska.
Žalovanje za neobstoječim
V terapevtskem procesu se pogosto odpirajo teme, kot so neuspešne oploditve, spontani splavi ali dolgoletna prizadevanja brez rezultata. Vse to nosi s sabo tihe in nevidne izgube, ki jih okolica pogosto ne prepozna. Kot pravi: »Gre za žalovanje brez pogreba. Včasih par žaluje za otrokom, ki sploh še ni obstajal. In prav to okolica težko razume.«
Terapevtka poudarja, kako pomembno je normaliziranje teh občutij. Prepoznavanje in sprejemanje izgube, ne glede na to, kakšna je. Osrednjega pomena je ravno proces integracije izkušnje, ki paru omogoča, da ponovno vzpostavi občutek povezanosti in pomirjenosti – s sabo, med sabo in z življenjem samim.
Ko se rodi nekaj več kot otrok
Terapevtsko delo z izzivi plodnosti ni le podpora pri zanositvi. Gre za celostno obravnavo para – njune zgodovine, bolečine, upanja in odnosa. Alja zaključuje: »V tem tihem, a močnem terapevtskem delu se dogajajo preobrazbe, ki včasih kljub vsemu niso vidne na ultrazvoku, a so ključnega pomena za človeško izkušnjo.« Morda otrok ne pride vedno, a rodi se nekaj drugega – sočutje, sprejemanje in novo razumevanje življenja.
