Evropa po prvi svetovni vojni in breme reparacij
Po koncu prve svetovne vojne je bila Evropa politično in gospodarsko izčrpana, Nemčija pa še posebej obremenjena z določili Versajske mirovne pogodbe iz leta 1919. Pogodba je Nemčiji naložila visoke vojne reparacije, ki so jih zmagovalne sile, predvsem Francija in Belgija, razumele kot nujno nadomestilo za ogromno materialno škodo in človeške izgube.
Tukaj je treba v obzir vzeti podatek, da je večina bojev na zahodni fronti med letoma 1914 in 1918 potekalo na ozemlju Belgije in Francije, ki sta potrebovali sredstva za obnovo uničenih regij. Sočasno sta s sredstvi poplačevali tudi lastne vojne kredite.
Nemška republika, ki se je po razpadu cesarstva oblikovala kot Weimarska republika, se je znašla v položaju, ko so bili njeni gospodarski temelji krhki, politični sistem nestabilen, družba pa razdeljena. V takšnem ozračju je vprašanje plačevanja reparacij postalo eno ključnih mednarodnih sporov zgodnjih dvajsetih let dvajsetega stoletja.
Porurje kot gospodarsko srce Nemčije
Porurje je bilo v tem obdobju najpomembnejše industrijsko območje Nemčije.
Regija je predstavljala središče premogovništva, jeklarske industrije in težke proizvodnje, torej sektorjev, ki so bili nujni tako za nemško gospodarsko okrevanje kot tudi za izpolnjevanje reparacijskih obveznosti. Francija je Porurje razumela kot strateško jamstvo, saj je nadzor nad regijo pomenil neposreden dostop do surovin, s katerimi bi lahko nadomestila lastne izgube iz vojne. Ko je Nemčija konec leta 1922 začela zamujati z dobavami premoga in lesa, je francoska vlada pod vodstvom Raymonda Poincaréja to razumela kot zavestno kršitev obveznosti, ne kot posledico ekonomske stiske.
Začetek zasedbe
11. januarja 1923 so francoske in belgijske enote vkorakale v Porurje.
Vojaški poseg ni bil razglašen kot vojna operacija, temveč kot prisilni ukrep za zagotovitev plačila reparacij. Vendar je bil za nemško javnost to jasen znak ponižanja in izgube suverenosti. Tujim enotam je bila podeljena pravica do nadzora industrijskih obratov, železnic in upravnih institucij.
Prisotnost tujih vojakov v središču nemške industrije je imela močan simbolni pomen in je hitro sprožila množično ogorčenje.
Dogodek 11. januarja je tako postal več kot zgolj diplomatski spor, saj je pomenil neposreden poseg v vsakdanje življenje nemških delavcev in podjetnikov.
Pasivni odpor in odziv nemške vlade
Nemška vlada pod vodstvom kanclerja Wilhelma Cuna se je odločila za strategijo pasivnega odpora.
Delavci v Porurju so bili pozvani, naj ne sodelujejo z okupacijskimi oblastmi, naj stavkajo ali zavračajo ukaze.
Država jim je v zameno obljubila finančno podporo. Ta politika je imela močan simbolni učinek, saj je združila velik del nemške družbe v nasprotovanju zasedbi, hkrati pa je imela katastrofalne gospodarske posledice. Financiranje stavkajočih delavcev je temeljilo na tiskanju denarja, kar je dodatno spodbudilo inflacijo.Obdobje zasedbe Porurja je pospešilo prehod iz visoke inflacije v popolno hiperinflacijo.
Družbene in politične posledice
Zasedba Porurja je močno zaznamovala nemško družbo.
Občutek nacionalnega ponižanja je krepil nezaupanje do demokratičnega sistema Weimarske republike in spodbujal rast radikalnih političnih gibanj na levi in desni.
Dogodki v Porurju so postali osrednja tema politične propagande, zlasti nacionalističnih strank, ki so zasedbo uporabljale kot dokaz, da je Nemčija žrtev mednarodne krivice. Hkrati je bila Francija na mednarodnem prizorišču deležna vse več kritik. Velika Britanija in Združene države Amerike so opozarjale, da okupacija poglablja nestabilnost v Evropi in otežuje dolgoročno gospodarsko okrevanje celine.
Konec zasedbe
Zasedba Porurja se je formalno končala leta 1925, potem ko je bil sprejet Dawesov načrt, ki je na novo uredil sistem reparacij in stabiliziral nemško valuto. Čeprav je 11. januar 1923 sprva deloval kot odločilen francoski uspeh, se je sčasoma pokazalo, da je imel ukrep predvsem negativne posledice.
Nemčijo je pahnil v globljo gospodarsko krizo, Francijo pa politično izoliral.
Zasedba Porurja je bila eden ključnih dejavnikov, ki so prispevali k radikalizaciji nemške politike in s tem posredno tlakovale pot kasnejšim katastrofam tridesetih let.
Vas zanima še več o medvojni zgodovini? Preberite še: Ko je širom Evrope potihnilo orožje, so se politiki zgrnili v Versailles s “preprostim” ciljem – preprečiti izbruh nove vojne
