27. maja je v Hotelu Esplanade v Zagrebu potekala poslovna konferenca Hrvaška in Slovenija, povezani tudi s kapitalom, ki sta jo organizirala hrvaški Poslovni dnevnik in slovenski Časnik Finance. Dogodek, katerega so se udeležili priznani sogovorniki in strokovnjaki na področju gospodarstva, je bil namenjen medsebojnemu povezovanju, analizi gospodarskih tokov in zagotavljanju strokovnega vpogleda v koristi, ki jih imata obe državi od medsebojnega povezovanja.
Han: spremembe morajo biti stvar družbenega dogovora
Med drugimi je imel pozdravni nagovor na konferenci tudi slovenski minister za gospodarstvo, turizem in šport Matjaž Han. V svojem nagovoru je priznal, da je Hrvaška, ko gre za davčni režim, privlačnejša od Slovenije. Zaveda se, da Slovenija od davkov živi in si želi, da država ostane socialdemokratska ter da državljani vedo, za kaj plačujejo davke. Kot je izpostavil, ne vidi smisla v tem, da slovenskim gospodarstvenikom povzročamo težave, če lahko država stvari spremeni na bolje. Vendar pa morajo biti te spremembe stvar družbenega dogovora, za njegovo doseganje pa morajo skupaj sesti politika, gospodarstveniki in sindikati.
O obeh gospodarstvih in razlikah v davčnem okolju
Osrednje teme, o katerih so govorili nastopajoči, so bile gospodarsko naravnane. Dotaknili so se gospodarskega sodelovanja obeh držav in komplementarnosti gospodarstev, prav tako pa razlik v davčnem okolju med Hrvaško in Slovenijo. V ospredju so bile tudi slovensko-hrvaške naložbene priložnosti, v okviru katerih so vlagatelji obeh držav prikazali, kako uspešno poslujejo v drugi državi.
Razlike med državama predvsem v davčnih stopnjah
O zanimanjih vlagateljev, ko se odločajo med Slovenijo in Hrvaško, in davčnih slikah obeh držav sta na konferenci spregovorila svetovalca Dušan Jeraj iz slovenskega iConsulta in Pere Mioč iz hrvaške družbe Forvis Mazars.
Po Jerajevih besedah razlike med državama kljub podobnemu davčnemu sistemu izhajajo predvsem iz davčnih stopenj. Primerjalna analiza davčnih stopenj v obeh državah je pokazala, da ima Slovenija v primerjavi s Hrvaško višje davčne stopnje, Hrvaška pa je ugodnejša tudi iz vidika davčne obremenitve zaposlenih. Slovenija ima za osebne dohodke pet davčnih stopenj, ki se gibljejo med 16 in 50 odstotki, medtem ko ima Hrvaška dve, in sicer 23- in 35-odstotno. Hrvaška ima prav tako nižjo stopnjo davka na dobiček, ki znaša 10 ali 18 odstotkov v primerjavi s slovenskimi 22 odstotki.
Kot je izračunal Jeraj, se velike razlike v obeh državah pojavijo pri visokih plačah. Pri bruto plači okoli 2.400 evrov so razlike sicer majhne, pri plači 15.000 evrov bruto pa je razlika v neto izplačilu že okoli dva tisoč evrov – pri nas okoli 5.300, na Hrvaškem pa okoli 7.200 evrov. Med drugim pa je sklenil, da se Slovenci ne zavedamo, da bomo “izgubili igro”, če bomo nadaljevali z obstoječo obdavčitvijo posameznikov.
Mioč razlike prikazal na konkretnem primeru
Pere Mioč je razlike v davčnih sistemih obeh držav prikazal na konkretnem primeru. Pred kratkim se je namreč srečal z vlagateljem, ki je vložil v gradnjo skupnega logistično-distribucijskega centra za hrvaški in slovenski trg. Zanj je družba Forvis Mazars opravila analizo, kaj bi postavitev centra v eni in drugi državi pomenila iz vidika davčnih vplivov. Za naložbo, ki je bila ocenjena na okoli 50 milijonov evrov, bi podjetje na Hrvaškem prejelo okoli 12 milijonov evrov neposrednih spodbud, ki bi bile razporejene skozi obdobje desetih let. V Sloveniji bi te spodbude znašale okoli dva milijona evrov. Vlagatelj je sicer iskal odgovore na več vprašanj; ali lahko dobi davčne odpustke subvencije, kakšna je davčna stopnja za podjetje in koliko bodo obdavčeni delavci, kakšen je davek na kapitalski dobiček in kakšen je davek na dodano vrednost.
O porabnikih in blagovnih znamkah
Na konferenci so se predstavniki podjetij, ki delujejo v obeh državah, dotaknili tudi razlik med slovenskimi in hrvaškimi porabniki in njihove percepcije blagovnih znamk.
Eden od govorcev je bil Ivan Čevra, predsednik uprave družbe Stanić Beverages, ki je pred dvema letoma kupila slovenski blagovni znamki Zala in Sola. Izpostavil je, da so si okusi različni, zato na slovenski trg ni mogoče vstopati s predpostavko, da bodo v Sloveniji uspešni enaki izdelki kot na domačem trgu. Sicer so slovenske blagovne znamke večinoma še vedno prepoznane in dobro sprejete na trgih nekdanje Jugoslavije. Čevra meni, da so Slovenci pri nakupih preudarnejši in vse več kupujejo v diskontih, medtem ko Hrvati, ki imajo bistveno manj razpoložljivega dohodka, več kupujejo v akcijah. Oboji dajo veliko na kakovost in lokalne znamke, predvsem v prehrambenem delu, je še dodal.
Zoran Stanković, podpredsednik za finance, nabavo in naložbe Atlantic Grupe je izpostavil, da ne moremo več govoriti o slovenskih in hrvaških blagovnih znamkah, saj jih je veliko zdaj ne le že regijskih, temveč tudi globalnih. Potni list znamk je pomemben tudi zato, ker jih proizvajajo in upravljajo na več lokacijah. Sicer imajo Drogine znamke danes 2,5-krat večjo prodajo kot ob prevzemu, ko je Atlantic kupil Drogo Kolinsko pred skoraj 15 leti.
Predstavniki podjetij, ki delujejo v Sloveniji in na Hrvaškem, so se strinjali, da imata državi močne vezi in da sta trga komplementarna za družbe z željo po rasti. Stanković pa je izpostavil, da niso problem le visoki davki, predvsem je problem v tem, da je birokracija v Sloveniji bolj rigidna kot na Hrvaškem. Čevra je dodal še, da so si zakoni in predpisi v obeh državah nekoliko različni, čeprav sta obe v Evropski Uniji.
