Izbira je presenetljivo klasična, a hkrati zelo osebna: od božične drame Franka Capre do Benignijeve »Življenje je lepo«. Zakaj so mu blizu prav filmi, ki so znani po tem, da gledalce ne pustijo suhih oči?
Izbira, ki razkriva papeževo filmsko vzgojo
V Vatikanu se bo kmalu zbralo več hollywoodskih imen – med drugim Cate Blanchett, Spike Lee in Chris Pine – zato je objava papeževega filmskega seznama pritegnila veliko pozornosti. Video, ki ga je objavil Variety, pokaže, da papež Leon XIV. ne posega po sodobnih uspešnicah, temveč ostaja zvest klasikam, ki so zaznamovale drugo polovico 20. stoletja.
Seznam njegove četverice izgleda tako:
- It’s a Wonderful Life (Frank Capra, 1946/1964)
- The Sound of Music (Robert Wise, 1965)
- Ordinary People (Robert Redford, 1980)
- La Vita è Bella (Roberto Benigni, 1997)
Čeprav filmi pripadajo različnim žanrom, jih povezuje preprosta nit: vsi govorijo o človeški ranljivosti in upanju, ki se pojavi, ko ga najmanj pričakujemo.
»It’s a Wonderful Life«: klasika, ki jo papež omenja prvo
Ko se je papež odločil razkriti svoje najljubše filme, ni presenetilo, da je na prvem mestu prav Caprova božična klasika. Zgodba o Georgeu Baileyju, ki na robu obupa dobi priložnost videti svoje življenje z druge perspektive, je že desetletja del ameriške kulturne tradicije. Za papeža, rojenega v Chicagu, ima film tudi izrazito nostalgičen ton. In čeprav gre za zgodbo staro več kot 70 let, ostaja njeno sporočilo o vrednosti vsakega posameznika izjemno sodobno, še posebej v času, ko se družbe po svetu soočajo z duševnimi stiskami in socialno izolacijo.
Film, ki ga pozna skoraj vsak
Da se je na seznamu znašel eden najbolj prepoznavnih muzikalov vseh časov, ni velika skrivnost. The Sound of Music oziroma Moje pesmi, moje sanje je film, ki presega generacije, to pa ne le zaradi glasbe Julie Andrews, ampak zaradi zgodbe družine, ki mora zapustiti dom, da bi preživela. Vatikanske izjave v zadnjih letih pogosto poudarjajo pomen kulture kot mostu med ljudmi. Prav zato film o pogumu, ustvarjalnosti in bežanju pred nacizmom dobro odraža pogled papeža Leona na vlogo umetnosti kot nečesa, kar ljudi povezuje tudi v najtemnejših okoliščinah.
»Ordinary People«: Mračno, tiho in zelo človeško
Redfordova drama je morda najbolj intimna in najmanj »papistična« izbira na seznamu. Film, ki se ukvarja z družinsko tragedijo in neizgovorjeno bolečino, je postal prelomnica v prikazu duševnega zdravja v hollywoodskem mainstreamu.
V tem kontekstu je papeževa izbira vse prej kot naključna. Leon XIV je v preteklosti večkrat govoril o pomembnosti odprtega pogovora o depresiji in o tem, kako pogosto je bolečina nevidna.
»La Vita è Bella« preseže tragedijo
Med vsemi filmi na seznamu je prav Benignijeva »La Vita è Bella« tisti, ki najbolj preseneča, a hkrati najbolj razkriva papeževo dojemanje upanja. Film, ki združuje humor in grozote koncentracijskega taborišča, sodi med najmočnejša opozorila pred človeško brutalnostjo.
Papež ga je v videu poimenoval kar z italijanskim naslovom, kar je v Vatikanu sprožilo val navdušenja. Film je hkrati ganljiv in provokativen, kar ga dela blizu voditelju, ki pogosto govori o tem, da »upanje ne izključuje trpljenja, ampak ga preobraža«.
Kaj nam seznam pove o papežu Leonu?
Četverica filmov kaže, da papež Leon XIV ceni filmske zgodbe, ki temeljijo na močnih čustvih, teme ranljivosti, družine in osebnega poguma, humanistični ton, ki prežema vse štiri naslove, preplet tragedije in upanja, ki na koncu poudari dostojanstvo človeka.
Razkritje seznama je del širše pobude, s katero želi Vatikan okrepiti dialog med cerkvijo in filmskim svetom. V izjavi so zapisali, da želi papež raziskati, »kakšne možnosti umetniška ustvarjalnost odpira za poslanstvo cerkve in krepitev človeških vrednot«. Če gre soditi po njegovih najljubših filmih, si želi predvsem zgodb, ki nas opominjajo, kako krhki in hkrati izjemni smo kot ljudje.
