Sedmega decembra 1941 je letalstvo Japonskega imperija izvedlo zračni napad na ameriško pomorsko oporišče na Havajih, natančneje v Bisernem zalivu (ang. Pearl Harbor). Napad sam po sebi ni bil nepredstavljiv zaradi japonskih ozemeljskih ambicij, ki so bile zelo izrazite, presenetljiv pa je bil zato, ker je šlo za neizzvan napad na državo, s katero Japonska formalno ni bila v vojni. ZDA so bile do tedaj v vojni, ki je divjala v Evropi, Aziji in severni Afriki, uradno nevtralne ter so le prikrito, predvsem finančno in z dobavami orožja, podpirale Veliko Britanijo in Kitajsko.
Zakaj se je Japonska odločila napasti državo, ki ni kazala priprav na neposreden spopad? Odgovor se skriva v japonskem strateškem zavedanju lastnih omejitev. Čeprav so ZDA pred vojno razpolagale z relativno majhno kopensko vojsko, katere velikost je bila pogosto primerjana z vojsko nekdanje Češkoslovaške, so imele najmočnejšo mornarico na svetu in izjemne industrijske zmogljivosti.
Japonski vojaški vrh je predvideval, da bi lahko uspešno vodil vojno največ približno leto dni, preden bi ameriška industrijska premoč postala odločilna.
Zato je bil cilj napada udariti prvi in čim bolj oslabiti ameriške pomorske sile, da bi si Japonska ustvarila ugodne pogoje za morebitna kasnejša pogajanja. Pri načrtovanju jim je kot primer služil tudi hiter uspeh nemškega napada na Poljsko leta 1939.
Lesene deske, ki so omogočile japonski uspeh
Danes vemo, da so posamezni deli ameriških obveščevalnih služb zaznali signale, ki so nakazovali možnost japonskega napada, vendar informacije niso bile pravočasno posredovane poveljnikoma v Pearl Harborju, generalporočniku Walterju Shortu in admiralu Williamu Kimmelu.
Američani so bili prepričani, da so njihove bojne ladje v plitvem zalivu varne pred torpednimi napadi iz zraka, saj torpedo običajno potrebuje dovolj veliko globino, da se po spustu stabilizira. Japonski inženirji so to omejitev presegli tako, da so torpede opremili z lesenimi stabilizacijskimi dodatki, ki so jim povečali vzgonskost. Zaradi tega torpedi ob izpustu niso potonili pregloboko in so ostali uporabni tudi v plitvini Pearl Harborja.
Prav ta tehnična prilagoditev je bila pomemben razlog za visoko učinkovitost napada.
(Ne)popravljiva škoda
Škoda, ki je nastala zaradi kombinacije slabih ameriških priprav, iznajdljive japonske taktike in tehnične prilagodljivosti, je bila ogromna, predvsem zaradi velikega števila žrtev. Kljub temu se je izkazalo, da položaj za ameriško mornarico ni bil povsem brezupen. Zaradi plitvine zaliva so številne potopljene ladje le nasedle in jih je bilo mogoče dvigniti, popraviti in vrniti v uporabo. Najizrazitejši izjemi sta bili bojni ladji USS Arizona, ki je eksplodirala zaradi zadetka v skladišče streliva, in USS Oklahoma, ki je utrpela prehude poškodbe. Preostale so Američani večinoma obnovili v suhih dokih.
Dve napovedi vojne
Po napadu na Pearl Harbor je ameriški kongres skoraj soglasno odobril vojno napoved Japonski. Proti je glasovala le članica kongresa Jeannette Rankin, znana pacifistka. S tem so ZDA uradno vstopile v drugo svetovno vojno, vendar sprva le v spopad proti Japonski. Razmere so se hitro spremenile. Enajstega decembra 1941 sta ZDA vojno napovedali Nemčija in Italija.
Od tega trenutka so ZDA postale del zavezniških sil, ki so se skupaj z Veliko Britanijo, Sovjetsko zvezo in Svobodno Francijo borile proti nacistični Nemčiji, fašistični Italiji in militaristični Japonski.
