Prvi politični temelji
Leta 1787, po sprejetju ameriške ustave, so se pojavila resna nesoglasja glede obsega oblasti nove zvezne vlade. Federalisti pod vodstvom Alexandra Hamiltona so zagovarjali močno centralno oblast, nacionalno banko in tesno povezano gospodarstvo. Na drugi strani sta Thomas Jefferson in James Madison poudarjala večje pristojnosti posameznih zveznih držav ter strožjo razlago ustave.
Iz tega nasprotja je v devetdesetih letih osemnajstega stoletja nastala Demokratsko-republikanska stranka. Ključni podatek tega obdobja je, da je prav ta stranka postala neposredni predhodnik današnje Demokratske stranke. Jeffersonovi pristaši so poudarjali pomen kmetov, malih lastnikov zemlje in širše demokratične udeležbe.
Takrat formalne Demokratske stranke še ni bilo, vendar se je izraz demokrat že uporabljal kot oznaka za politično usmeritev, ki je nasprotovala federalistični eliti.
Stranka je bila tako prva trajna in organizirana opozicija v Združenih državah Amerike.
Veliki razkol po letu 1824
Ena najpomembnejših prelomnic v razvoju ameriškega strankarskega sistema so bile predsedniške volitve leta 1824. Andrew Jackson je prejel največ glasov volivcev, vendar ni postal predsednik. Odločitev je v skladu z ustavo sprejel predstavniški dom, ki je po političnem dogovoru izbral Johna Quincyja Adamsa.
Jacksonovi podporniki so dogodek označili kot koruptivni dogovor in trdili, da so politične elite izigrale voljo ljudstva. Ta trenutek je izredno pomemben, saj je prav iz tega ogorčenja zrasla nova politična organizacija. Po volitvah leta 1824 je prišlo do dokončnega razcepa znotraj stare Jeffersonove koalicije, Andrew Jackson pa je postal simbol upora navadnih volivcev proti uveljavljenim politikom v Washingtonu.
Andrew Jackson in Martin Van Buren kot arhitekta stranke
Po porazu leta 1824 so se Jacksonovi pristaši začeli intenzivno povezovati na lokalni in državni ravni. Ključno vlogo pri organiziranju je imel Martin Van Buren, izkušen newyorški politik, ki je razumel, da je za politični uspeh potrebna močna in disciplinirana strankarska struktura.
Do volitev leta 1828 je bilo gibanje že trdno oblikovano in je prvič nastopilo pod uradnim imenom Demokratska stranka.
Jacksonova zmaga leta 1828 je pomenila rojstvo demokratov kot prave nacionalne politične sile. V tem obdobju je stranka uvedla več pomembnih novosti. Prišlo je do obsežne razširitve volilne pravice za bele moške, kar je bistveno povečalo politično udeležbo. Demokrati so bili med prvimi, ki so razvili sistem nacionalnih konvencij, na katerih so delegati iz vse države izbirali predsedniške kandidate. Prva takšna konvencija je potekala leta 1832, kar je predstavljalo pomemben korak v profesionalizaciji ameriške politike.
Ideje, ki so zaznamovale zgodnje demokrate
Program zgodnje Demokratske stranke je zagovarjal nižje davke, nasprotovanje nacionalni banki in večjo neposredno moč predsednika. V Jacksonovem obdobju so bili demokrati predvsem stranka juga in zahoda, kjer so prevladovali kmetje, priseljenci in mali podjetniki. Nasproti nje so se oblikovali vigi, ki so združevali kritike Jacksonove politike.
Pomembno je poudariti, da je bila Demokratska stranka v devetnajstem stoletju povsem drugačna od današnje.
Takrat je zagovarjala predvsem interese podeželja in širitev na nova ozemlja. Kljub kasnejšim idejnim in programskim spremembam pa organizacijska kontinuiteta stranke ni bila nikoli prekinjena. Ključni podatki kažejo, da je bila stranka dokončno oblikovana okoli leta 1828 pod vodstvom Andrewa Jacksona in Martina Van Burena.
Premiki po političnem kompasu
Zaradi zgodovinskega konteksta bi Demokratsko stranko v njenem zgodnjem obdobju težko umestili na današnji politični spekter. Nizki davki danes veljajo za politiko, ki je povšeči predvsem bogatejšim slojem, vendar v 19. stoletju še niso obstajali obsežni socialni programi, ljudje pa od države niso prejemali številnih storitev. V takšnih razmerah je bil ta ukrep za večino prebivalstva koristen, saj jim je v denarnicah ostalo več denarja.
Kasneje je Demokratska stranka zastopala zelo različna politična stališča, v 20. stoletju pa se je preoblikovala v stranko delavskega razreda. S programi, kot je New Deal, je v ameriško gospodarstvo uvedla izrazite leve ekonomske pristope ter pomembno prispevala h končanju Velike gospodarske krize in izboljšanju položaja nižjih slojev.
Stranka je to usmeritev v veliki meri ohranila vse do konca stoletja. V tem obdobju bi jo lahko primerjali s številnimi evropskimi socialdemokratskimi strankami, kot sta bila nemški SPD ali britanski Laburisti. Eden najbolj prepoznavnih predstavnikov te usmeritve je bil John F. Kennedy.
V devetdesetih letih se je stranka pod vodstvom Billa Clintona bistveno preoblikovala. Opustila je bolj radodarno ekonomsko politiko svojih predhodnikov in v gospodarskih pristopih sprejela elemente neoliberalizma, ki jih je uveljavil že njegov republikanski predhodnik Ronald Reagan. Ta premik je Clinton delno kompenziral s sprejemanjem progresivnih politik na družbenem področju, vendar je takšen obrat Demokratski stranki zadal hud udarec, od katerega si po mnenju številnih analitikov še danes ni povsem opomogla.
To je pomenilo začetek procesa odtujevanja delavskega razreda, ki ga je v naslednjih desetletjih najuspešneje nagovorilo gibanje MAGA. Danes Demokratske stranke v primerjavi z evropskimi ustreznicami ne moremo več označiti kot levo stranko. Kvečjemu jo lahko opišemo kot liberalno, tako na gospodarskem kot na družbenem področju, kar v širšem zgodovinskem smislu pomeni tudi ponoven premik proti desni. Njeno sodobno ideologijo bi lahko opredelili kot progresivni neoliberalizem.
Danes nekdanjo socialdemokratsko identiteto stranke najbolj dosledno predstavljata Alexandria Ocasio-Cortez in Bernie Sanders.
