V Sloveniji na mesto v domu za starejše čakajo tisoči ljudi, a za številkami se skriva zgodba, o kateri se redko govori. Čakanje namreč ni le vprašanje mesecev ali let, za nekatere se nikoli ne konča. Sistem, ki bi moral zagotavljati varno in dostojno starost, vse pogosteje poka po šivih, posledice pa najbolj občutijo starejši in njihove družine.
Del čakajočih nikoli ne pride na vrsto
Uradni podatki kažejo, da so čakalne dobe pogosto dolge, vendar ne povedo vsega. Mnogi starejši med čakanjem izgubijo samostojnost, njihovo zdravstveno stanje se poslabša, nekateri končajo v bolnišnicah ali drugih ustanovah. V praksi to pomeni, da del čakajočih sploh nikoli ne pride do mesta v domu. Čakanje tako ni zgolj administrativni proces, temveč obdobje negotovosti, ki lahko traja do zadnjih dni življenja. Prav zato številni svojci oddajo vlogo precej prej, kot bi si želeli, saj se zavedajo, da se lahko razmere hitro spremenijo.
Skupnost socialnih zavodov Slovenije ima na svoji spletni strani objavljen dokument s pregledom prošenj in prostih mest v domovih za starejše in posebnih socialnovarstvenih zavodih, ki je po razvidnem številu prostih mest vse prej kot navdihujoč.
Pomanjkanje kadra
Poseben paradoks sistema je, da so ponekod postelje prazne, hkrati pa čakalne vrste ostajajo dolge. Razlog ni nujno pomanjkanje prostora, temveč predvsem kadra. Brez zadostnega števila negovalcev, medicinskih sester in drugega osebja domovi ne morejo sprejeti novih stanovalcev, tudi če imajo kapacitete. Tako nastaja nenavadna situacija, ko sistem na papirju obstaja, v praksi pa ne deluje v celoti, kar dodatno podaljšuje čakalne dobe.
Ob tem se pojavlja še eno pomembno vprašanje – dostopnost. Tudi ko mesto v domu postane na voljo, si ga vsi ne morejo privoščiti. Cene oskrbe pogosto presegajo višino pokojnin, razliko pa morajo pokriti svojci. Za številne družine to pomeni resno finančno obremenitev, ki lahko traja več let. V nekaterih primerih se družine znajdejo pred težko izbiro med lastno finančno stabilnostjo in oskrbo bližnjega.
Gospodarske in socialne posledice
Medtem družine vse pogosteje prevzemajo vlogo, ki bi jo moral zagotavljati sistem. Skrb za ostarele starše ali sorodnike postane vsakodnevna obveznost, ki zahteva čas, energijo in pogosto tudi prilagoditve v službi. Nekateri zaradi tega skrajšajo delovni čas ali celo zapustijo zaposlitev. Dolgotrajna oskrba tako ne vpliva le na starejše, temveč na celotno družbo, saj prinaša tudi gospodarske in socialne posledice.
Ob tem se odpira širše vprašanje, ali trenutni sistem sploh dohaja staranje prebivalstva. Število starejših narašča, potrebe po oskrbi so vse večje, zmogljivosti pa temu ne sledijo dovolj hitro. Brez dolgoročnih rešitev, več vlaganj in jasne strategije razvoja se bodo razmere verjetno še zaostrovale, pritisk na družine pa povečeval.
Vprašanje tako ni več le, koliko časa traja čakanje na dom za starejše, temveč tudi, koliko ljudi sistema sploh ne dočaka. V ozadju statistike se namreč skrivajo resnične zgodbe ljudi, ki na pomoč čakajo predolgo, ali pa je sploh ne dočakajo.
