Čeprav so ženske množično vstopile na trg dela, se v zasebni sferi ni zgodil enakomeren premik. Z Ano Pavlič, mag. politologije in programsko direktorico Inštituta za proučevanje enakosti spolov (IPES), smo se pogovarjali o t. i. nevidnem delu, ki ga ženske dnevno še vedno opravljajo.
Neenakomeren družbeni premik
Po besedah Ane Pavlič, programske direktorice IPES, smo v zadnjih desetletjih priča neenakomernemu družbenemu premiku. To v praksi pomeni, da so ženske lahko množično vstopile v javno sfero – v izobraževanje, zaposlitev in trg dela. Moški pa v enaki meri niso nikoli vstopili v zasebno sfero skrbi.
Posledica te situacije in takšnih razmerij moči tako ni enakomerna delitev dela, temveč dejanska nadobremenitev, razširitev obsega dela žensk.
Poleg plačanega dela še naprej nosijo večino organizacijskega, skrbstvenega in čustvenega dela doma, ki ni le neplačeno, ampak je tudi podcenjeno, pogosto tudi povsem nevidno”, poudari sogovornica.
Emocionalno delo
Ob tem tudi omeni, da ne gre le za gospodinjska opravila, temveč za emocionalno in kognitivno delo. “Zaznavanje potreb, načrtovanje, predvidevanje, ohranjanje odnosov, uravnavanje čustev drugih ter skrb za to, da vsakdanje življenje sploh teče. To je delo brez delovnega časa, brez jasnega zaključka in brez institucionalnega priznanja”, dodaja.
Razkorak med pomočjo in odgovornostjo
Ob konceptu neplačanega dela doma je nujno vzpostaviti ločnico med pomočjo in odgovornostjo. “Problem namreč ni v tem, ali moški sodelujejo pri skrbstvenem delu, temveč v tem, kdo nosi odgovornost za to, da vsakdanje življenje sploh deluje”, nadaljuje Ana Pavlič.
“Pomoč pomeni, da nekdo opravi nalogo, kadar je k temu zaprošen. Odgovornost pa pomeni imeti pregled nad celoto, razmišljati vnaprej, usklajevati obveznosti in nositi posledice, kadar gre kaj narobe.”
Ženske opravijo do trikrat več neplačanega dela
Kot nadaljuje, ključno vprašanje ostaja, kdo to delo opravlja. “Ženske po svetu opravijo do trikrat več neplačanega dela kot moški. To ima zelo konkretne posledice: omejuje njihovo udeležbo na trgu dela, zmanjšuje njihove prihodke, povečuje verjetnost prekinitev kariere in dolgoročno vodi v nižjo pokojninsko varnost,“ poudari. Dejstvo, da to delo ni vključeno v BDP, ni nevtralno – pomeni, da je sistemsko spregledano pri oblikovanju politik.
Ker neplačano delo ni vidno v ekonomskih kazalnikih, so javne politike pogosto zasnovane, kot da skrb preprosto obstaja.
Sistemska neenakost
Podatki EIGE in Eurostata potrjujejo, da ženske v Sloveniji opravijo bistveno več neplačanega dela, kar jim odvzema dragocen čas in energijo za karierni razvoj. Posledično se soočajo s sistemsko neenakostjo, ki se odraža v nižjih plačah, slabši pokojninski varnosti in manjši zastopanosti na vodilnih položajih.
Kako “mentalno breme” vpliva na poklicno pot Slovenk?
Kadar govorimo o mentalnem bremenu je pomembno poudariti, da ne govorimo o osebnem občutku ali posledici slabše organizacije, temveč o strukturnem mehanizmu razporejanja moči.
“Gre za stalno kognitivno in čustveno odgovornost za delovanje vsakdanjega življenja – odgovornost, ki jo ženske nosimo tudi takrat, ko smo formalno in fizično prisotne na delovnem mestu. Pri tem ne gre za izvajanje posameznih nalog, temveč za upravljanje celotnega sistema: razmišljanje, predvidevanje, koordinacijo ter prevzemanje posledic, kadar gre kaj narobe”, izpostavi.
Kakšna je slika v Sloveniji?
Ana Pavlič nadaljuje, da se v Sloveniji to jasno odraža v strukturi vodstvenih položajev.
Kljub visoki zaposlenosti in visoki izobrazbeni ravni žensk te zasedajo le okoli četrtino najvišjih menedžerskih položajev.
Na vrhu gospodarskih in institucionalnih hierarhij se delež žensk še dodatno zmanjša, kar kaže na izrazit stekleni strop, ki ni posledica pomanjkanja kompetenc, temveč neenakomerne razporeditve skrbstvenega in mentalnega bremena,” še pove.
Katere sistemske spremembe bi dejansko razbremenile ženske?
Razbremenitev žensk ni mogoča brez temeljnih strukturnih sprememb. “Individualne prilagoditve, s katerimi smo ženske bombardirane na vsakem koraku – nasveti o boljšem upravljanju časa, pozivi k večji osebni fleksibilnosti, iskanju avtentičnosti in podobno, ne morejo odpraviti sistemske neenakosti.
Gre za logiko, v kateri kapitalizem ne odpravlja neenakosti, temveč jo prilagaja: od žensk zahteva, da obstoječe breme neplačanega in skrbstvenega dela nosijo še učinkoviteje, še bolj tiho oziroma – paradoksalno – še bolj “uspešno.”
Nevidni stabilizator pomanjkljivosti
Za konec sogovornica še zaključi, da moramo narediti kognitivni preskos. To pomeni, da enakosti spolov ne moremo več obravnavati zgolj kot vprašanja pravičnosti med posamezniki, temveč kot vprašanje organizacije družbe.
Aktualni družbeno-politični sistem neplačano, skrbstveno in čustveno delo žensk uporablja kot nevidni stabilizator svojih pomanjkljivosti. “Kadar primanjkuje javnih vrtcev, oskrbo prevzamejo ženske. Kadar ni dostopne dolgotrajne oskrbe, breme znova pade nanje. Zato vprašanje ni več, ali so ženske dovolj samozavestne, ambiciozne ali opolnomočene.
Pravo vprašanje je, zakaj še vedno vzdržujemo družbeni in ekonomski model, ki za svoje delovanje potrebuje nevidno delo ene polovice prebivalstva.
