Razprave o duševnem zdravju otrok se pogosto ustavijo pri simptomih in posameznih stiskah, precej redkeje pa se vprašajo, kako šolsko okolje te stiske sploh razume in obravnava. Mednarodni projekt SPARK, ki ga vodi Inštitut za proučevanje enakosti spolov (IPES), opozarja, da prepoznavanje otroške stiske nikakor ni nevtralno, temveč je močno zaznamovano s spolom.
Podpora obstaja, vendar prostor zanjo ni enakomerno razporejen
Kot poudarja mag. Ana Pavlič, programska direktorica IPES in vodja projekta SPARK: »Otroci ne izražajo svojih stisk in tegob v nevtralnem prostoru na katerega ne vplivajo norme, vloge in stereotipi, ravno nasprotno; njihov spol zelo zgodaj določi, katera čustva so zanje sploh sprejemljiva, katera moteča in katera sploh niso prepoznana kot stiska.«
Raziskava trenutnega stanja, izvedena v okviru projekta SPARK v Sloveniji in Srbiji, na prvi pogled kaže spodbudno sliko: otroci poročajo o visoki stopnji socialne podpore in razmeroma dobri samopodobi. A po besedah mag. Ane Pavlič ti podatki zakrivajo ključno vprašanje – ne ali otroci doživljajo stisko, temveč kdo si jo sploh lahko dovoli pokazati. »Podpora obstaja, vendar prostor zanjo ni enakomerno razporejen,« pojasnjuje Pavličeva.
Velike razlike med spoloma
Razlike se izrazito pokažejo pri spolu. Deklice so pogosteje zaznane kot čustvene in tudi pogosteje poiščejo pomoč, vendar to ne pomeni nujno prednosti. Njihova čustva so pogosto označena kot pretirana, preobčutljiva ali kot nekaj, kar je treba nadzorovati. Pri fantih se vzorec obrne. Izražanje čustev je zanje pogosteje povezano z nerazumevanjem ali posmehom, kar vodi v umik in molk. »Fantje se zelo zgodaj naučijo, da z izražanjem stiske tvegajo izgubo sprejetosti. Tišina postane zaščitni mehanizem,« opozarja Pavličeva.
V Sloveniji se skoraj četrtina otrok pogosto ali vedno izogiba pogovoru o svojih občutkih zaradi strahu pred negativnimi odzivi okolice. V Srbiji je ta delež nekoliko nižji, kar pa ne pomeni manj stisk, temveč drugačna družbena pravila glede tega, kdaj in kako je o stiski dovoljeno govoriti. »Spolni stereotipi delujejo kot nevidni selekcijski mehanizem. Nekateri otroci so hitro prepoznani kot ‘v stiski’, drugim pa sistem sporoča, da je stisko bolje skriti,« dodaja Pavličeva.
Poseben poudarek projekt SPARK namenja šolskemu stresu
Poseben poudarek projekt SPARK namenja šolskemu stresu. Ta je za velik delež otrok stalnica, zlasti v Sloveniji, kjer skoraj tretjina otrok poroča, da so pogosto ali ves čas pod pritiskom. Najpogostejši viri stresa so šolske obveznosti, ocenjevanje in nenehno primerjanje uspešnosti.
Izgubi se bistvo – odziv na sistemske pritiske
Po besedah mag. Ane Pavlič šola ni le prostor, kjer se stiska pojavi, temveč tudi prostor, kjer se stiska interpretira: »Je otrok razumljen kot preobremenjen ali kot neorganiziran? Kot nekdo, ki potrebuje podporo, ali kot nekdo, ki ‘ne zmore’?«
Oznake, kot so »preveč občutljiv«, »nemiren« ali »neodziven«, se pogosto razporedijo po spolu. Deklice so zaznane kot čustveno preobremenjene, fantje kot vedenjsko problematični, v obeh primerih pa se izgubi bistvo, in sicer odziv na sistemske pritiske.
»Ko stres postane nekaj normalnega, se stiska hitro individualizira,« poudarja Pavličeva. »Namesto da bi se vprašali, kaj v šolskem okolju proizvaja pritisk, se sprašujemo, kaj je narobe z otrokom. In prav tu se začnejo razlike v tem, kdo in v kolikšni meri je deležen razumevanja, podpore in kdo ne.«
Niz mednarodnih dogodkov o duševnem zdravju v Mariboru in na Ptuju
Decembra je IPES v Mariboru in na Ptuju organiziral niz mednarodnih dogodkov, namenjenih razmisleku o duševnem zdravju otrok v Sloveniji in Srbiji. V Mariboru je potekal strokovni seminar za pedagoško in nepedagoško osebje, na katerem so sodelovali strokovni delavci iz obeh držav ter raziskovalci dr. Suzana Košir, asist. Minea Rutar, dr. Rudi Klanjšek in dr. Andrej Naterer z Univerze v Mariboru.
Razprave so bile zaznamovane tudi z refleksijo nedavnih tragičnih dogodkov v srbskih osnovnih šolah, pri čemer so sogovorniki poudarili, da ne gre za nenadne izjeme, temveč za skrajne posledice dolgotrajnega zanemarjanja psihosocialnih razsežnosti šolskega prostora.
Posebej jasno se je pokazalo, da šole pogosto hitro prepoznajo vedenjske spremembe, bistveno redkeje pa razumejo ozadje stiske, zlasti kadar se ta ne ujema s pričakovano spolno vlogo.
Kaj predlagajo otroci sami?
Razmisleki so se nadaljevali na Mednarodnem otroškem vrhu SPARK na Osnovni šoli Breg na Ptuju, kjer so otroci sami oblikovali predloge za izboljšanje duševnega zdravja v šolah. Med ključnimi priporočili so izpostavili:
- obvezne letne psihološke preglede v šolah,
- večjo odprtost za različne načine izražanja stiske,
- spremembe ocenjevalnih koledarjev zaradi zmanjšanja kopičenja pritiskov,
- zavrnitev delitve čustev na »fantovska« in »dekliška«.
Dogodki so dobili tudi politično podporo z nagovori predsednice Državnega zbora Urške Klakočar Zupančič, namestnika varuha človekovih pravic Jožeta Ruparčiča, predsednice Republike Slovenije Nataše Pirc Musar in evroposlanke Irene Joveva, kar je po mnenju organizatorjev jasen signal, da gre za temo, ki zahteva sistemske rešitve.
Smo pripravljeni ukrepati drugače?
»Duševne stiske otrok niso obrobni pojav, temveč strukturna posledica okolij, v katerih odraščajo. Dokler bodo šole in druge institucije stisko razumele predvsem kot individualni problem otroka – in ne kot odziv na sistemske pritiske, družbena pričakovanja in spolno zaznamovane norme – bodo rešitve ostajale delne in prepozne. Če želimo prihodnost, ki bo od vseh in za vse enaka, potem ni vprašanje ni , ali imamo dovolj informacij in znanja – temveč ali smo pripravljeni ukrepati drugače.« je sklenila mag. Ana Pavlič.
