Pred dnevi smo na portalu že pisali o številnih pomanjkljivostih in napakah, ki jih pri načrtu za zeleni prehod, kot si ga je zamislila Evropska komisija, opažajo strokovnjaki. Vse na srečo ni tako brezupno. Obstajajo možnosti, s katerimi se da zaščititi okolje in preprečiti podnebni zlom – a naloga ne bo lahka.
Manjša poraba energije
Čeprav bi lahko v teoriji z obnovljivimi viri energije pridobili vso elektriko, ki jo človeštvo potrebuje, je to v praksi težko dosegljivo. Po študiji, ki jo je pred približno desetimi leti objavila Univerza Stanford, bi lahko z zgolj 20 % vetrne energije nadomestili ves preostali energetski miks, vključno s fosilnimi gorivi. Problem je predvsem zmogljivost do sedaj vzpostavljenega električnega omrežja.
Danes se nam morda zdijo viri energije, ki so jih uporabljale pretekle generacije, precej umazani – govorimo zlasti o premogu, plinu, nafti in olju. Presenetilo vas bo, da še danes, kljub zmanjšanju emisij, v okolje izpuščamo več ogljikovega dioksida kot v šestdesetih letih. Glavni razlog sta rast svetovnega prebivalstva in večja potreba po energiji. Čeprav Slovenija danes del elektrike pridobiva iz sončnih panelov, se je povečala potreba po dodatnih virih, kar še vedno nadomeščajo fosilna goriva.
Odpoved gospodarski rasti – »degrowth«
Živimo v družbi, ki ji vladajo številke – štejemo vse, od ocen otrok do tega, koliko dobrin imamo v omarah. Najpomembnejša med njimi pa je gospodarska rast – ljudje so prepričani, da rast BDP samodejno pomeni tudi boljše življenje. To pa ni nujno res, če država poskrbi, da so dobrine enakomerno porazdeljene. To je prej izjema kot pravilo. Problematično ni le z vidika delovanja družbe, temveč tudi zaradi odnosa do okolja – za gospodarsko rast so potrebne surovine, ki pa niso neomejene.
Edini način, da to dolgoročno preprečimo, je zmanjšanje porabe, kar nas pripelje do naslednje točke – manjše gospodarske rasti. Težava je, da so za izdelavo že omenjenih vetrnih elektrarn potrebni materiali, katerih zaloga je omejena. Če bi torej gospodarstvo raslo počasi, denimo med 1 in 2 % letno, bi človeštvo naposled doseglo stekleni strop. Potrebe po energiji bi se vztrajno večale, saj je za proizvodnjo dodatnih produktov potrebna tudi več energije.
Edina realistična rešitev je ustavitev gospodarske rasti.
Zveni nemogoče? V resnici ni. Gre za princip, ki bi omejil prodajo nizkokakovostnih produktov. Starejše generacije se spomnijo, da so bili izdelki na trgu pred desetletji dražji, a so zdržali dlje. Gre za model, ki bi ga lahko obnovili in naredili trajnejšega. Podobno navaja tudi klimatologinja dr. Lučka Kajfež Bogataj: »]…] zmanjšanje materialnega potrošništva (ima) ogromno drugih pozitivnih vplivov na družbo in dolgoročen razvoj.«
Treba je poudariti tudi, da smo postali ujetniki napovedi gospodarske rasti. Ljudje smo brez nje živeli stoletja. Ideji t. i. degrowtha gredo v prid tudi gospodarski programi ZDA, Sovjetske zveze in Kitajske v 20. stoletju, ki niso bili usmerjeni zgolj v gospodarsko rast, temveč tudi v izboljšanje splošne dobrobiti. Če je bil tedaj cilj odprava revščine, bi danes k temu dodali še skrb za okolje.
Javni potniški promet – odpoved profitu
Javni potniški promet bo moral nadomestiti uporabo osebnih avtomobilov ter lete na razdalje pod 500 km. Kot primer lahko znova izpostavimo Kitajsko, ki je med svetovno gospodarsko krizo razvila največje hitro železniško omrežje na svetu. To omrežje pa danes prinaša izgubo – vendar je treba to prezreti. Če države želijo, da ljudje zamenjajo osebni avtomobil ali letalo za vlak, se jim mora to izplačati. A tudi tukaj se lahko ustvarijo številna delovna mesta – za izdelavo in popravilo vlakov so potrebni delavci, prav tako za izgradnjo in vzdrževanje omrežja.
Takšnega mnenja so tudi v stranki Vesna: »[…] Slovenci smo v EU med najbolj obremenjenimi s stroški mobilnosti. Obsojeni smo na drage avtomobile, ker nimamo učinkovitega javnega transporta. Učinkovit javni potniški promet pomeni svobodo potovanj z mnogo manjšimi stroški in bistveno manj onesnaženja.«
