Na prvi november v Sloveniji obeležujemo dan mrtvih, dan, ko se z obiskom grobov poklonimo in spomnimo tistih, ki jih ni več med nami. Ob tem prižgemo sveče, položimo cvetje in se za trenutek ustavimo v tišini, da se spomnimo njihovega življenja in vsega, kar so nam pomenili.
Nekaj, kar je skupno pripadnikom vseh religij, je vera, da po smrti obstaja nekaj, kar presega tostranstvo. Različne vere in kulture si ta svet razlagajo na svoj način, a vse povezuje spoštovanje do pokojnih in prepričanje, da duša ne izgine povsem.
Da bi svojim pokojnim izkazali spoštovanje, pripadniki različnih ver svoje preminule tudi ustrezno pokopljejo in jim s tem omogočijo miren počitek. Takšni obredi so izraz hvaležnosti, povezanosti in zavedanja, da spomin na človeka živi naprej v tistih, ki ostanejo.
Ker je katolištvo prevladujoča religija v Sloveniji, bomo najprej objavili članek o katoliškem pokopu.
Katoliški pogreb
Da bi iz prve roke razumeli katoliški pogreb, smo se obrnili na Katoliško cerkev v Sloveniji. Sporočili so nam, da obstajata dve obliki pokopa. Pri obeh pogreb vključuje slovo od pokojnika in odhod do groba, torej na pokopališče. Ob grobu se nato opravi blagoslov in preostanek obreda. Običajna oblika pokopa, ki jo večinoma prakticirajo v Katoliški cerkvi, vključuje še sveto mašo ali zadušnico, lahko pa se opravi tudi pogreb s pogrebnim bogoslužjem brez maše. Ta oblika je redkejša.
Obred se nekoliko razlikuje glede na to, ali gre za pogreb s krsto ali z žaro. Obred vodi duhovnik ali diakon. Dr. Gabriel Kavčič pojasnjuje:
Pogreb je opravljen tako, kot je opisano v bogoslužnih knjigah, zlasti po Obredniku Krščanski pogreb.
Sveta besedila kot temelj zadnjega slovesa
Duhovniki Katoliške cerkve za osnovo pri sveti maši uporabljajo Sveto pismo, ki vsebuje berila, psalme in evangelije. Uporabljajo pa tudi Misal, »[…] ki je knjiga, po kateri mašo opravimo. Dodatno se uporablja še Obrednik Krščanski pogreb, ki je pravzaprav sestavljanka iz besedil Svetega pisma, posebej izbranih za namen pogreba in dostojnega, verskega slovesa od pokojnice ali pokojnika.«
Ne gre pa le za izraz žalovanja, žalosti in sožalja, so še poudarili v Cerkvi. Pogreb je po njihovem prepričanju prežet z upanjem na ponovno snidenje, »[…] v večnosti ter molitvijo za pokojnika, ki je umrl na tem svetu, živi pa naprej v večnosti.«
Dodajamo še pojasnilo o razumevanju Katoliške cerkve glede duhovne plati pogreba:
»Smrt razumemo v luči Kristusovega vstajenja: pogreb je bogoslužje Cerkve, ki prosi za pokojnika, tolaži svojce in pričuje o upanju v večno življenje. Pokop je izraz spoštovanja do telesa, ‘templja Svetega Duha’, in vere v vstajenje mrtvih. […]«
Pogreb pa za katolike ni pomemben le zaradi duhovne vrednosti, temveč tudi zato, ker zbere družino, župnijo in skupnost kot celoto. Na ta način je omogočeno krščansko žalovanje, molitev in solidarnost znotraj skupnosti. Je pa pogreb tudi priložnost za srečanje, tako pred kot po sami slovesnosti. Tiskovni predstavnik Katoliške cerkve nas je opozoril, da
»Obiskovanje grobov skozi leto ohranja osebni in skupnostni spomin na pokojnika.«
Slovenski škofje posebej poudarjajo, da določen kraj pokopa oziroma grob pomaga vernikom pri molitvi in spominu na tistega, ki jih ni več med nami, skozi vse leto, zlasti pa ob prazniku vseh vernih rajnih.
Tradicija in sodobni svet
Ker se svet spreminja, se spreminjajo tudi ljudske navade, s tem pa tudi verniki, ki s slednjimi pridejo v stik. Zato Cerkev na spremembe v posvetnem okolju ni imuna. Katoliško Cerkev je v zadnjem času zaznamoval predvsem pojav kremacije oziroma upepelitve pokojnika. V Sloveniji je takšna oblika pogreba zelo razširjena. Cerkev tak način pokopa odobrava, dokler se pokojnik zanj ne odloči iz razlogov, ki so v nasprotju s krščanskim izročilom. V letu 2019 so bile izdane tudi posebne smernice o krščanskem pogrebu in žarnem pokopu.
Iz Katoliške cerkve so nam sporočili še:
»[…] Visokega odstotka žarnih pogrebov sicer ne razumemo pozitivno, saj kremacija ovira dostojanstveno slovo od pokojnika in preprečuje naravni proces žalovanja, ki je povezan tudi s slovesom od telesa pokojnika. Za današnji svet, ki smrt umika iz javnosti, je to seveda naporen proces. V Katoliški Cerkvi pa smo prepričani, da je smrt le nujen del življenja in da je potrebno tudi primerno žalovati. Brezosebna žara ter kremiranje, preden se od pokojnika dostojanstveno poslovimo, sta pri tem velika ovira.«
V Cerkvi menijo, da raztros pepela v zrak, zemljo, vodo ali na pokopališču ni primeren za krščanski pogreb, zato tak način slovesa ne more biti njegov del. Obstaja sicer možnost slovesa pred kremacijo. Cerkvi se poleg raztrosa tudi hranjenje pokojnikovega pepela doma ne zdi primerno.
»Cerkev podpira skrb za stvarstvo in dostojanstvo pokojnika, toda osnovno načelo ostaja: pokop posmrtnih ostankov na posvečenem kraju (pokopališče), s čimer se ohrani pieteta, možnost molitve in simbolika vstajenja. […]« – dr. Gabriel Kavčič
