Ključni trenutek ameriške in svetovne diplomacije
Devetnajsti januar 1920 velja za enega odločilnih trenutkov v zgodovini mednarodnih odnosov 20. stoletja. Na ta dan je ameriški senat glasoval proti ratifikaciji mirovne pogodbe, ki je vsebovala ustanovitev Društva narodov (League of Nations), in s tem preprečil vstop Združenih držav Amerike v novo mednarodno organizacijo, namenjeno ohranjanju svetovnega miru.
Odločitev je imela daljnosežne posledice tako za položaj ZDA v svetu kot za učinkovitost samega Društva narodov.
Nastanek Društva narodov in mirovna pogodba
Po koncu prve svetovne vojne je pariška mirovna konferenca leta 1919 oblikovala niz mirovnih pogodb, med katerimi je bila najpomembnejša Versajska pogodba. Ključno vlogo pri njenem nastanku je imel ameriški predsednik Woodrow Wilson, ki je v okviru svojih štirinajstih točk zagovarjal ustanovitev Društva narodov.
Organizacija naj bi temeljila na kolektivni varnosti, odprti diplomaciji in mednarodnem sodelovanju, s čimer bi preprečila ponovitev svetovne vojne.
Ustanovitveni akt Društva narodov, t. i. Covenant, je bil sestavni del Versajske pogodbe. Čeprav je Wilson pogodbo podpisal, je moral biti dokument v skladu z ameriško ustavo potrjen še v senatu z dvotretjinsko večino. Prav tam pa se je Wilsonova vizija srečala z močnim odporom.
Kaj se skriva za nasprotovanjem senata?
Osrednji razlog za nasprotovanje je bil znameniti 10. člen ustanovitvenega akta Društva narodov, ki je članice zavezoval k varovanju ozemeljske celovitosti in politične neodvisnosti drugih držav.
Kritiki so opozarjali, da bi takšna zaveza lahko prisilila ZDA v vojaško posredovanje brez predhodne odobritve kongresa, kar bi pomenilo poseg v ustavno pravico zakonodajne veje oblasti, da odloča o razglasitvi vojne.
Za mnoge senatorje je bila ta določba simbol nevarnega prenosa suverenosti na mednarodno organizacijo, kar je v povojnem obdobju, zaznamovanem z utrujenostjo od vojne, naletelo na plodna tla.
Razdeljen senat
Razprave v senatu so razkrile globoko politično razklanost. Senatorje je mogoče razdeliti v tri glavne skupine:
-
Neomajni nasprotniki, ki so zavračali vsakršno članstvo ZDA v Društvu narodov, ne glede na morebitne spremembe pogodbe.
-
Zagovorniki pridržkov, ki jih je vodil senator Henry Cabot Lodge. Ti so bili pripravljeni pogodbo podpreti, vendar le ob jasnih pridržkih, ki bi omejili obveznosti ZDA in zaščitili njeno suverenost.
-
Podporniki, predvsem demokrati, ki so zagovarjali Wilsonovo vizijo in zahtevali ratifikacijo pogodbe brez sprememb.
Wilson je odločno zavračal predlagane pridržke, saj je menil, da bi ti oslabil temeljni smisel Društva narodov. Njegova nepopustljivost je še dodatno poglobila politični spor in otežila dosego potrebne večine.
Glasovanje 19. januarja 1920
Po mesecih razprav in javnih polemik je senat 19. januarja 1920 glasoval o ratifikaciji mirovne pogodbe. Predlog ni dosegel zahtevanega dvotretjinskega praga, kar je pomenilo, da Združene države niso pristopile k Društvu narodov.
Kljub kasnejšemu ponovnemu glasovanju marca istega leta se izid ni spremenil.
Odločitev senata je bila za mednarodno javnost presenečenje, saj so prav ZDA veljale za idejno gonilno silo Društva narodov.
Ironično je organizacija, ki jo je v veliki meri zasnoval ameriški predsednik, začela delovati brez sodelovanja njegove države.
Posledice glasovanja
Nečlanstvo Združenih držav je močno oslabilo Društvo narodov že v samem začetku njegovega delovanja.
Brez gospodarske in politične teže ZDA organizacija ni mogla učinkovito uveljavljati kolektivne varnosti, kar se je pokazalo v 30. letih 20. stoletja ob agresijah Italije, Japonske in nacistične Nemčije.
Hkrati je odločitev senata utrdila izolacionistične težnje v ameriški zunanji politiki. ZDA so se v dvajsetih in tridesetih letih osredotočale predvsem na notranje zadeve in se izogibale globljemu vključevanju v evropske konflikte. Šele po drugi svetovni vojni so se vrnile k aktivni vlogi v mednarodnih organizacijah, tokrat kot vodilna sila pri ustanovitvi Združenih narodov.
Bi radi izvedeli več o medvojni ureditvi? Sledite povezavi: Ko je širom Evrope potihnilo orožje, so se politiki zgrnili v Versailles s “preprostim” ciljem – preprečiti izbruh nove vojne
