Središče krščanstva in rimskega sveta
Mnogi bralci se morda sprašujejo, kako je možno, da se je središče Rimskega cesarstva nahajalo ob Bosporju, saj je logična prestolnica imperija vendarle Rim, kjer se je antična rimska država tudi začela. Po državljanskih vojnah v 4. stoletju je rimski cesar Konstantin, prvi vladar rimskega sveta, ki se je spreobrnil v krščansko vero, za novo prestolnico države razglasil Konstantinopel. Mesto ni bilo popolnoma novo, saj so ga stari Grki skoraj tisoč let pred tem na območju Bosporja ustanovili kot Bizanc. Zato danes zgodovinarji za vzhodno, krščansko in grško govorečo polovico Rimskega cesarstva uporabljajo izraz bizantinsko.
Ta del imperija je preživel skoraj do konca srednjega veka.
Politični in družbeni kaos Konstantinopla
Okoli dvesto let kasneje, se pravi v začetku šestega stoletja je Konstantinopel postal mogočna vzhodnorimske oziroma bizantinske cesarska prestolnica.
Mesto, bil tedaj znano po veličastnih palačah, širokih trgovskih ulicah, ki so jih obdajale kolonade stebrov in slavnem Hipodromu, ni bilo le politično središče, ampak tudi prizorišče strastnih dirk voznikov kočij.
Ti dogodki so povezovali različne socialne sloje in politične interese. Obstajali so namreč različni klub-fanklubi tekmovalcev, najbolj vplivni pa sta bila t. i. Modri in Zeleni, kateri sta sčasoma presegla zgolj podporo športnikom in postala močne ulične skupine s političnim vplivom.
Ta fascinantna dinamika med športom, politiko in množicami je igralo ključno vlogo pri incidentu in je skoraj sesula cesarstvo od znotraj.
Vzroki nereda: razočaranje in politična napetost
Nasilje, ki je pozneje dobilo ime Upor Nika, se ni rodilo zgolj iz ljubiteljstva dirk, temveč iz globljega nezadovoljstva nad cesarsko vlado. Cesar Justinijan I., ki je na cesarskem prestol sedel od leta 527, je poskušal konsolidirati svojo moč in reformirati državno upravo ter davčni sistem, kar je prizadelo številne vplivne sloje prebivalstva. Visoki davki, očitki korupcije in nepriljubljeni uradniki, kot sta bila Tribonijan in Janez Kapadokijski, so poželi negodovanje ljudstva. Hkrati je cesar podpiral skupino Modrih, medtem ko so Zeleni zaradi tega začutili krivico, kar je še dodatno poglobilo razkol.
Do konca leta 531 so se napetosti stopnjevale. Po eni izmed nasilnih izbruhov med navijači so oblasti aretirale in obsodile na smrt več članov tako Modrih kot Zelenih zaradi vpletenosti v pretekle spopade.
Ko sta dva obsojena, eden iz vsake skupine, čudežno preživela obešanje in se zatekla v cerkev, se je nejevolja množic le še okrepila.
Nasprotniki Justinijana so to videli kot priložnost, da izrazijo svoje splošno nezadovoljstvo.
Izbruh nasilja: Hipodrom postane prizorišče upora
13. januarja 532 so se množice znova zbrale v Hipodromu, ogromnem športnem prostoru, kjer je običajno potekal boj za zmago in slavo. Tokrat pa ni šlo za dirko, temveč za protest.
Navijači obeh frakcij, ki sta se sicer pogosto spopadala med sabo, sta združila moči in začela vzklikati „Nika!“ – grško za „Zmaga!“ ali „Pogumni!“ – kot klic enotnosti proti cesarju.
Zaradi Justinijanovega vztrajanja pri nerazrešenih pritožbah in neuspeha, da bi prizanesel pobeglim pripadnikom frakcij, so množice izkoristile priložnost in se podale iz Hipodroma na ulice Konstantinopla.
Začeli so požigati javne stavbe, vključno s pomembnimi infrastrukturnimi objekti in celo prvotno cerkev Hagijo Sofijo, ki se je nahajala severno od Augusteuma.
Obtožbe o korupciji in nezadovoljstvo nad cesarjevo politiko so prešlo v popoln izbruh anarhije.
Preizkus cesarja
Justinijan se je najprej umaknil v Veliko palačo, saj je histerija množic resno ogrozila njegovo življenje in sam prestol. Nekateri cesarjev svetovalci so ga celo prepričevali, naj pobegne iz mesta, a ga je njegova soproga, cesarica Teodora, prepričala, naj ostane in se bori za oblast. Teodora naj bi soprogu dejala da naj pobegne če želi, a bo to storil brez nje. Sama je raje umrla kot cesarica, kot pa živela kot (politična) begunka.
“Cesarski škrlat je lep pogrebni prt!” – to naj bi Justinijanu v trenutku neodločnosti zabičala Teodora.
Justinian je nato s pomočjo svojih sposobnih vojskovodij, med njimi slavnim Belizarijem in Mundom, pripravil načrt za končno zatrtje upora. Generali so obkolili Hipodrom, kjer je večina uporniških množic iskala zatočišče, in zaprli izhode.
Temu je sledil izredno krut obračun, v katerem je bilo ubitih približno 30.000 ljudi.
Hipatij, senator in nečak nekdanjega cesarja Anastazija I., ki so ga množice razglasile za novega cesarja, je bil ujet in usmrčen. Večina senatorjev, ki je podpirala upor ali si obetala spremembo oblasti, je bila izgnana ali degradirana.
Konstantinopel: od ruševin do zlate dobe
Posledice upora Nika so bile katastrofalne za Konstantinopel.
Velik del mesta je ležal v ruševinah, saj so številne zgradbe pogorele ali bile močno poškodovane.
Prav na tej osnovi je Justinijan vzpostavil ambiciozne gradbene programe, med katerimi je izstopala gradnja nove cerkve Hagije Sofije, ki naj bi simbolizirala obnovljeno veličino cesarstva.
Prav ta projekt je postal eno največjih arhitekturnih čudes svojega časa in ostal sinonim bizantinske moči in vrhunskega inžinerstva za več stoletij.
Upor Nika ostaja eden najbolj dramatičnih dogodkov v zgodovini Konstantinopla in primer, kako lahko navidez nepovezani dejavniki – športne simpatije, politične napetosti ter socialno nezadovoljstvo – v nekaj dneh eskalirajo v revolucijo, ki lahko pretrese temelje cesarstva. Njegov epilog pa kaže tudi, kako lahko iz totalne katastrofe izraste nova, pogosto še močnejša družbena in politična realnost, kot je bila Bizantinska država po zmagi Justinijana I.
