Pred 2052 leti: Dan, ko je Avgust republiko spremenil v cesarstvo

Šestnajsti januar leta 27 pr. n. št. predstavlja eno ključnih prelomnic v rimski zgodovini. Na ta dan je rimski senat Gaju Oktavijanu podelil naziv Avgust. S tem dejanjem se je končalo dolgo in nasilno obdobje državljanskih vojn ter začelo novo obdobje v rimski zgodovini, natančneje obdobje cesarstva.

Čeprav so republikanske institucije navidezno ostale ohranjene, se je dejanska oblast odtlej skoncentrirala v rokah enega moža.

Rimu so slabih dvesto petdeset let vladali kralji (753 pr. n. št.– 509 pr. n. št.), po izgonu kraljev je oblast vsaj na papirju prevzelo ljudstvo, a je bila republika v praksi oligarhična ureditev, kjer je dejansko oblast v rokah držala nobiliteta. Sistem je deloval zelo dobro do srede 2. stoletja pr. n. št., ko so rimske elite zaradi povečanega bogastva, ki je v Rim prihajalo iz osvojenih dežel, postale vse bolj skorumpirane, državna uprava pa neučinkovita.

Oktavijan je bil posvojeni sin (in pranečak) Julija Cezarja in njegov politični dedič. Po Cezarjevem umoru leta 44 pr. n. št. je Rim zdrsnil v novo fazo notranjih trenj.

Mladi Oktavijan je sprva nastopal kot eden izmed več tekmecev za oblast, vendar se je izkazal za izjemno preudarnega in potrpežljivega politika.

V zavezništvu z Markom Antonijem in Lepidom je oblikoval drugi triumvirat, ki je s krvavimi proskripcijami in vojaškimi pohodi odstranil politične nasprotnike.

Ključni trenutek na poti do samostojne oblasti je bila zmaga nad Markom Antonijem in Kleopatro pri Akciju leta 31 pr. n. št.

Po tej zmagi je Oktavijan postal nesporni gospodar rimskega sveta. Kljub temu ni posegel po odprti diktaturi. Izkušnja Cezarjevega umora je pokazala, da rimska elita ne sprejema odkritega rušenja republikanske tradicije. Oktavijan se je zato odločil za drugačno pot. Spretno je združeval videz obnove republike z dejansko koncentracijo oblasti.

Januarja leta 27 pr. n. št. je formalno razglasil, da vrača izredna pooblastila senatu in rimskemu ljudstvu.

Skromen avtokrat

Ta navidezna odpoved oblasti je bila premišljena politična gesta.

Senat se je na to potezo odzval s simbolnim, a izjemno pomembnim dejanjem. Oktavijanu je podelil častni naziv Avgust. Ta naziv ni bil uradna funkcija, temveč izraz izjemnega ugleda in skoraj svetega dostojanstva. Beseda augustus je bila povezana z religioznim pomenom, z božjo naklonjenostjo in s pojmom posvečenosti. S tem nazivom je Oktavijan dobil posebno mesto v rimski skupnosti, ki ga ni bilo mogoče enačiti z navadnimi magistrati.

Beseda augustus ima v latinščini več pomenov, med najbolj ustrezne pa sodijo cenjeni, lahko tudi recimo vzvišeni, veličasten, častivreden in častitljiv.

Poleg naziva Avgust je Oktavijan obdržal nadzor nad ključnimi provincami in večino rimske vojske. Prav vojaška oblast je bila temelj njegove moči. Hkrati je imel tudi naziv princeps, prvi med enakimi, kar je poudarjalo navidezno kolegialnost njegove vloge.

Beseda princeps je skrajšava za Oktavijanov naziv primus inter pares, kar je pomenilo prvi med enakimi. Najbolj ustrezen prevod v slovenščino je prvi državljan (Rima).

Avgust je spremenil vse, da je lahko Rim ostal enak

V resnici pa je sistem, ki se je oblikoval, pomenil konec republike v njenem klasičnem pomenu. Nastal je principat, politični red, v katerem so stare institucije obstajale, vendar so bile podrejene cesarjevi avtoriteti.

Začetek Avgustove vladavine je prinesel dolgo obdobje relativnega miru, znano kot pax Romana.

Po desetletjih vojn so Rimljani hrepeneli po stabilnosti.

Avgust je to potrebo dobro razumel. Posvetil se je obnovi reda, reformi vojske in stabilizaciji financ. Uvedel je stalno profesionalno vojsko, ustanovil pretorijansko gardo in vzpostavil učinkovit davčni sistem. Posebno pozornost je namenil tudi Rimu kot mestu.

Obnovil je templje, spodbujal gradnjo javnih stavb in poudarjal moralno prenovo rimske družbe.

Rimljani so dobili novo zgodovino

Pomemben del Avgustove politike je bila tudi ideološka in kulturna prenova. S pomočjo umetnosti in literature je gradil podobo nove dobe. Pesniki, kot sta Vergilij in Horacij, so v svojih delih slavili mir, red in rimsko usodo. Vergilijeva Eneida je povezala Avgustovo oblast z mitičnimi začetki Rima ter jo predstavila kot izpolnitev zgodovinske naloge rimskega ljudstva. S tem je cesarska oblast dobila zgodovinsko in skoraj božansko legitimacijo.

Z Eneido so Rimljani dobili nacionalni mit, ki je opisoval beg Trojanca Eneja iz gorečega mesta, ki so ga požgali Grki. Obleganje mesta in slovita Trojanska vojna je opisana v Homerjevi Odiseji, ki je bila nacionalni ep Grkov. Ko je Enej prepotoval Sredozemlje je dosegel Italijo, kjer je ustanovil rimski rod, njegova potomca –  dvojčka Romul in Rem, pa sta nato ustanovila Rim. Avgust je šel še dlje in trdil, da je bil Enejev neposredni potomec.

Čeprav Avgust nikoli ni prevzel naziva kralj ali diktator, je njegova oblast v praksi presegala vse republikanske okvire. Senat je postal predvsem svetovalno telo, ljudske skupščine pa so postopno izgubile politični pomen. Vendar je bila ta preobrazba postopna in premišljena, kar je omogočilo, da je nov sistem preživel tudi po Avgustovi smrti leta 14 n. št. Njegovi nasledniki so podedovali obliko oblasti, ki je bila dovolj prožna, da se je prilagajala različnim razmeram.