Sedmega januarja leta 49 pred našim štetjem je rimski senat sprejel odločitev, ki je dokončno presekala politično ravnotežje med tradicionalnimi republikanskimi institucijami in najuspešnejšim rimskim vojskovodjo tistega časa, Gajem Julijem Cezarjem. Po letih zakulisnih bojev, diplomatskih poskusov in krhkih kompromisov je senat razglasil Cezarja za hostis rei publicae, torej za državnega sovražnika. V rimskem političnem jeziku je šlo za izjemno resen ukrep.
Pomenil je, da se ga uradno obravnava kot grožnjo obstoju republike in da proti njemu lahko nastopijo vsi državni organi.
Pot do usodnega dne
Da bi razumeli dramatičnost tega trenutka, se je treba vrniti še nekoliko v preteklost, ko se je začel Cezarjev vojaški vzpon. Cezar je od leta 58 pred našim štetjem kot prokonzul poveljeval rimskim legijam v Galiji. V skoraj desetletju vojn je dosegel bleščeče zmage, razširil rimsko oblast vse do Atlantika in si ustvaril vojsko, ki je bila fanatično lojalna njemu osebno.
Kot prvi znani Rimljan se je z vojsko podal celo na Britansko otočje, kjer sicer ni osvojil nič trajnega, a je vseeno šlo za izjemen podvig. Lahko rečemo, da je šlo za raziskovanje neznanega. Preprosti Rimljani so bili osupli, ko so izvedeli za Cezarjev podvig.
Njegova politična moč v Rimu je rasla vzporedno z vojaškimi uspehi. Medtem ko je ljudstvo slavilo njegove dosežke, je senat postajal vedno bolj nezaupljiv. Strah pred tem, da bi se en sam mož povzpel nad zakon, je bil med konservativnimi senatorji zelo močan.
Leta 60 pred našim štetjem je bil oblikovan prvi triumvirat med Cezarjem, Pompejem in Krasom. Ta neformalna zveza je nekaj let zagotavljala stabilnost, toda po Krasovi smrti in političnem razhajanju med zaveznikoma se je ravnotežje porušilo. Pompej se je približal senatni aristokraciji, Cezar pa je ostal zunaj Italije s svojimi legijami. Ključno vprašanje je postalo, ali se bo moral po izteku mandata vrniti v Rim kot običajen državljan ali bo smel obdržati poveljstvo in se potegovati za nov položaj.
Pravni zaplet, ki je postal politična bomba
Rimska “ustava” (bolje rečeno zakoni, saj ustave v modernem pomenu besede še ni bilo) je zelo jasno določala, da general z vojsko ne sme vstopiti v Italijo brez dovoljenja senata. Senatorji so zahtevali, naj Cezar razoroži svoje legije in se vrne kot navaden državljan. Zanj je to pomenilo skoraj gotovo politično in morda celo fizično smrt, saj bi ga nasprotniki takoj postavili pred sodišče.
Cezar je zato predlagal kompromis: pripravljen je bil odstopiti, če bi istočasno odstopil tudi Pompej.
Toda ta predlog je bil zavrnjen. Senat je želel, da se ukloni samo Cezar.
Napetosti so dosegle vrhunec na začetku leta 49. V prvih dneh januarja so Pompejevi pristaši v senatu pritiskali na konzule, naj sprejmejo odločne ukrepe. Petega januarja je postalo jasno, da je pogajanj konec. Dva ljudska tribuna, Mark Antonij in Kvint Kasij, sta poskušala vložiti veto na senatne sklepe, a sta bila zaradi groženj prisiljena pobegniti iz Rima.
To je bil zgovoren znak, da se je republika znašla v globoki krizi.
7. januar: izredni odlok in razglasitev sovražnika
Na seji 7. januarja 49 pred našim štetjem je senat sprejel tako imenovani senatus consultum ultimum, končni izredni ukrep republike. Konzuli so dobili pooblastila za obrambo države pred Cezarjem. Hkrati je bil izrečen dekret, da bo Cezar, če se ne podredi senatu, veljal za državnega sovražnika. S tem je bil formalno izključen iz zakonitega političnega procesa.
Odločitev je imela velik simbolni pomen. Senat je priznal, da z običajnimi sredstvi ne more več nadzorovati razmer. Namesto dialoga je uporabil grožnjo sile. Republikanske institucije so se postavile nasproti možu, ki je verjel, da brani svoje zakonite pravice in dostojanstvo.
Cezar je trdil, da želijo njegovi nasprotniki spodkopati njegov “dignitas” – značilno rimsko kombinacijo prestiža in vpliva.
Od besed k dejanjem
Le nekaj dni po tem dogodku je Cezar pokazal, da ga senatna grožnja ne bo ustavila. Desetega januarja je s svojo 13. legijo prestopil mejo Italije pri reki RUBIKON. Po rimskem pravu je bil to akt upora proti državi. Po legendi naj bi ob tem izrekel znamenite besede Alea iacta est, kocka je padla. Državljanska vojna je bila neizogibna.
Za Cezarja odločitev nikakor ni bila enostavna.
Po eni strani bi lahko ostal v Galiji kot uporniški vojskovodja, brez možnosti nadaljevanja politične kariere. Po drugi pa mu je v Rimu grozil sodni pregon. Na podlagi resničnih in izmišljenih obtožb, ki pa so bile predvsem poltično motivirane. Obe možnosti sta bili slabi. Zato se je odločil da tvega in z eno legijo odkorakal na Rim.
Senat in Pompej sta se znašla nepripravljena. Večina aristokracije je panično zapustila Rim in se umaknila na jug Italije ter nato v Grčijo.
Republikanski red, ki je stoletja temeljil na avtoriteti senata, je razpadel skoraj čez noč.
Razglasitev državnega sovražnika se je spremenila v spopad dveh legitimnosti: senatne in vojaške.
Zgodovinski epilog
Naslednjih pet let je Rim pretresala krvava vojna. Bitke pri Dirahiju, Farsalu in Tapsu so postopoma prinesle zmago Cezarjevi strani. Pompej je bil poražen, republika pa nikoli več ni zares okrevala. Ironično je prav senatna odločitev z dne 7. januarja sprožila proces, ki ga je hotela preprečiti.
Namesto da bi zavarovala staro republiko, je odprla pot v dobo osebnih vladarjev in kasneje cesarstva.
Dogodek ostaja svarilo, kako hitro lahko politični sistem propade, ko se strah, ambicija in pravni spori prepletejo v usoden vozel. Sedmega januarja 49 pred našim štetjem Rim ni le razglasil sovražnika. Tistega dne je nehote razglasil tudi začetek svojega lastnega konca.
A Cezar ni bil tisti, ki je pokončal republiko in ustvaril cesarstva, pač pa je sprememba družbenega ustroja prisilila Rimljane, da so sprejeli vladavino enega človeka.
Na koncu je po Cezarjevi smrti in državljanski vojni, ki je sledila, državi zavladal Cezarjev pranečak in posinovljenec – Gaj Julij Oktavijan, ki je kasneje postal prvi cesar Avgust.
Če vas o Cezarju zanima še več, si lahko pogledate tudi spodaj pripet dokumentarec britanske klasične filologinje Mary Beard: Caesar Revealed With Mary Beard.
