Na dan 20. januarja 1942 so se v predmestju Berlina, v Wannseeju, zbrali najvišji uradniki nacistične Nemčije, da bi formalizirali in koordinirali enega najbolj grozovitih genocidnih načrtov vseh časov – tistega, ki je znan kot »končna rešitev judovskega vprašanja« (nemško Endlösung der Judenfrage).
Ta konferenca ni sicer izumila holokavsta, je pa bila ključna točka, kjer so nacisti uskladili birokratsko in tehnološko izvedbo sistematičnega uničenja evropskih Judov.
Sedemnajst mesecev po začetku druge svetovne vojne v Evropi in šest mesecev po invaziji na Sovjetsko zvezo je SS-obergruppenführer Reinhard Heydrich, eden najmočnejših mož v varnostni strukturi tretjega rajha, sklical sestanek, ki je trajal približno uro in pol. Namen je bil jasen: zagotoviti, da različni oddelki nemške države in stranke sodelujejo pri izvedbi politike, ki je že bila določena na najvišji ravni režima: načrt za sistematično uničenje judovske populacije.
Konferenca: prostor, udeleženci in agenda
Srečanje je potekalo v vilici na naslovu Am Großen Wannsee 56-58 v bogatem predmestju ob jezeru Wannsee prav na severozahodu Berlina. Udeležilo se ga je 15 visokih predstavnikov različnih ministrstev in državnih uradov, od zunanjega ministrstva, notranjega ministrstva in pravosodnega ministrstva do uradov, odgovornih za rasno politiko in naselitev. Prisoten je bil tudi Adolf Eichmann, vodja oddelka za judovska vprašanja pri Uradu Rajha za državno varnost nem. Reichssicherheitshauptamt ki je pripravil podrobno tabelo o številu Judov v posameznih evropskih državah.
Oficirji so razpravljali o tem, kako urediti in koordinirati direktive, ki so bile že v delu: deportacije Judov iz okupirane Evrope, redno sodelovanje različnih administrativnih enot in organizacija njihovega prevoza v vzhodnoevropska koncentracijska taborišča.
Čeprav dokumenti ne omenjajo eksplicitno besede »genocid« ali »umor«, je izrazoslovje kot »evakuacija na vzhod« ali »naravno zmanjšanje števil« jasna koda za sistematično ubijanje.
Kaj je pomenil načrt »končne rešitve«?
Izraz »končna rešitev« so nacisti uporabljali kot prikrit eufemizem za uničenje evropskih Judov. Pred letom 1942 so nemške oblasti že izvajale množične strelne poboje in so imeli delujoče eksperimentalne plinske komore v taboriščih kot je Auschwitz ter v uničevalnih centrih, kot je Chełmno.
Konferenca v Wannseeju pa je pomenila formalno uskladitev teh dejavnosti na celotnem okupiranem evropskem območju.
Heydrich je v govoru predstavil oceno, da je bilo približno 11 milijonov Judov v Evropi zajetih v ta načrt, vključno z Judi v državah, ki niso bile neposredno pod nacistično kontrolo, kot so Švica, Švedska ali Združeno kraljestvo.
To število je služilo kot grozljiv informacijski okvir, s katerim so nacisti načrtovali izgon, izčrpavanje kot delovno silo in nato sistematično uničenje ljudi v koncentracijskih in iztrebljevalnih taboriščih v okupirani Poljski in drugod.
Pomembno je razumeti, da konference ni “odločala” o začetku genocida – množični poboji so se že dogajali. Wannsee je bil trenutek, ko je birokratska struktura nemške države dobila jasna navodila, kako naj sodeluje pri izvedbi teh politik. Ni šlo za debato o smiselnosti, temveč za organizacijsko podporo že sprejeti odločitvi.
Nihče od udeležencev ni nasprotoval načrtu.
Vpliv in posledice za judovsko skupnost
Konferenca v Wannseeju je bila točka preloma v holokavstu predvsem zato, ker je koordinirala in združila silo različnih državnih teles v takšen sistem, da je genocid postal administrativno izpeljljiv.
Po konferenci so nacisti začeli intenzivirati deportacije iz cele Evrope in vzpostavili taborišča smrti, kjer so se plinske celice in sistematično ubijanje razširili v industrijskih obsegih.
V letih, ki so sledila, se je politika »končne rešitve« izkazala za enega izmed najhujših zločinov v zgodovini. Med drugim so bili ciljni taborišča kot Treblinka, Sobibor in Belzec, ki so načrtno oblikovani za množično umiranje in uničenje Judov in drugih skupin, ki jih je nacistični režim preganjal. Ti dogodki, ki so postali del širše slike holokavsta, so privedli do smrti približno šest milijonov Judov in številnih drugih žrtev.
Zaključek
-
januar 1942 bo za vedno ostal simbol ene najhujših moralnih katastrof v človeški zgodovini. Wannseejska konferenca je bila trenutek, kjer je birokratski aparat genocida dobil strukturo in jasen načrt, kako izpeljati množično uničenje evropskih Judov pod pretvezo administrativnih ukrepov. Njen pomen se ne meri le v eni uri trajanja srečanja, temveč v milijonih življenj, ki so jih nacistične politike za vedno zaznamovale.
