Slovenska kulturna dediščina je bogatejša, kot si morda mislimo. Med njo nedvomno spadajo tudi avtohtone pasme ovac, ki s svojimi edinstvenimi značilnostmi že stoletja krojijo podobo naše pokrajine. Te prilagodljive in vzdržljive živali niso le pomemben del naše živinoreje, temveč tudi živi spomenik tradicije. Pogovor z Danijelo Bojkovski, vodjo Javne službe nalog genske banke v živinoreji, razkriva, katere pasme so tiste, ki so se skozi čas ohranile na naših tleh, kakšne so njihove lastnosti in kakšen je njihov trenutni status ogroženosti.
Jezersko-solčavska ovca: Ponos gorskih pašnikov
Ravno ta je danes najbolj razširjena avtohtona pasma v Sloveniji. Prepoznamo jo po izbočeni nosni liniji in velikih, visečih ušesih. Posebnost je tudi njen dolg rep, ki sega skoraj do tal. Volna je večinoma bele barve, čeprav se pojavljajo tudi temno rjave živali. Značilna za to pasmo je tudi temna “solza” okoli oči in temne konice ušes, kar ji daje prepoznaven videz. Spada med brezrožne pasme ovac.
Oplemenjena jezersko-solčavska ovca: Plodnejša in odpornejša
Razširjena je po celotni Sloveniji. Odlikuje jo rahlo izbočena nosna linija, krajša ušesa in rep. Je zelo odporna in primerna za pašo na strmih, planinskih pašnikih. Volna je bele barve, a je zaradi genov romanovske pasme pri njej mogoče opaziti tudi rjave, črne, belo-rjave in sivo-rjave odtenke. Ta oplemenjena verzija jezersko-solčavske ovce je rezultat načrtnega križanja. V osemdesetih so namreč slovenski rejci začeli avtohtono jezersko-solčavsko ovco križati z izjemno plodno romanovsko ovco, da bi povečali jagnjitev.
Bovška ovca: Simbol planinskega mleka
Kot pove že ime, je bovška ovca doma v okolici Bovca. Gre za manjšo ovco ki ima glavo poraščeno z volno do ušes in po čelu. Njena ušesa so majhna in štrlijo vstran, volna pa je groba in neizrazito pramenasta. Večinoma je bele barve, lahko pa je tudi črna ali rjava. Ovce in ovni so brez rogov. Njena največja prednost je prilagojenost na skromne razmere in dobra mlečnost, zaradi česar je cenjena na gorskih pašnikih.
Istrska pramenka: Avtohtona redkost
Populacija istrske pramenke je v Sloveniji izjemno majhna in jo redijo le na redkih kmetijah na območju Krasa in Istre. Ta pasma je večjega okvirja, z belo dlako in temnimi pikami po glavi ter trupu, lahko pa so tudi črne barve. Ovce so brez rogov, ovni pa imajo dobro razvite in značilne nazaj zavite rogove.
Belokranjska pramenka: Večkrat zaviti rogovi in skromnost
Prepozna se lahko po belem kožuhu s črnimi lisami ali pikami, še posebej okoli oči, gobca, na ušesih in nogah. Za ovne so značilni izredno dolgi, večkrat zaviti rogovi, medtem ko imajo ovce lahko kratke rogove. Rep je zelo dolg, skoraj do tal. Ta pasma je izjemno skromna in odporna, zato je idealna za ekstenzivno rejo.
Status ogroženosti: Klic na pomoč
Žal so slovenske avtohtone pasme ovac ogrožene. Medtem ko sta jezersko-solčavska in oplemenjena jezersko-solčavska ovca uvrščeni med ogrožene, je status bovške ovce, istrske pramenke in belokranjske pramenke še bolj zaskrbljujoč – veljajo za kritično ogrožene. To pomeni, da je za njihovo preživetje nujno potrebna aktivna podpora in ohranjanje, da ne bi izginile iz naše dediščine.
