Iz kazinojev na splet
Sprva je igral samo v igralnicah, a splet mu je odprl vrata v svet, kjer stava nikoli ni več kot en klik stran. »Lahko sem stavil doma, ponoči, v postelji, na stranišču ali v parku, medtem ko sta se otroka igrala,« se spominja. Igral je med delom, na poti v službo, celo med vožnjo z avtomobilom, ko je skoraj povzročil nesrečo, ker je čakal sodnikov žvižg na tekmi. Najbolj ga je zasvojilo spletno športno stavništvo, občasno pa je igral poker in druge igre na srečo. Edina resna ovira je bila polnitev računa: »Moral sem iskati načine, kako naložiti denar, ker so bili moji računi vedno prazni.«
Na dnu končno po pomoč
Aleksander bolezen opisuje kot zahrbtno in potrpežljivo. »Bolezen mi je šepetala, da je nimam. Da bom prenehal, ko bo res zadosti hudo. Da moram najprej priigrati nazaj izgubljeni denar.« Padel je povsem na dno – poskusil je s samomorom, iskal ogorke cigaret po pepelnikih, izogibal se je ljudem, ki jim je dolgoval denar. »Takrat sem vedel, da bom umrl ali pa si priznam, da sem nemočen in prosim za pomoč.«
Hazarderju pomagaš tako, da mu ne pomagaš
Priznanje, da potrebuje pomoč, je bil zanj prelomni trenutek. »Priznal sem si, da sem pred igranjem nemočen in da je moje življenje neobvladljivo,« pravi. Družina mu je pomagala na najtežji možni način – tako, da mu ni pomagala. »Vrgli so me iz hiše in mi niso več želeli pomagati,« dodaja danes hvaležni Aleksander. Ker mu ni ostalo več nič je takrat v hudi stiski poklical številko Anonimnih hazarderjev in se odpravil na prvo srečanje.
Moč deljene izkušnje
Že kmalu po prvih obiskih je začutil pripadnost. »Grdi raček je našel svoje labode,« se nasmehne. Na srečanjih ga nihče ni obsojal, vsi so poznali njegovo zgodbo, ker so jo nekoč živeli tudi sami. Dobrodošel je bil ne glede na to, ali je želel govoriti ali le poslušati. Dobil je številke drugih članov z napisom: »Pokliči, če boš v stiski.«
Večna abstinenca
Prenehati igrati ni najtežji del, poudarja. »Prenehati igrati sploh ni tako težko. Najtežje je – ne spet začeti.« V Anonimnih hazarderjih so ga naučili, da odvisnost ostane za zmeraj, zato je ključno, da se nikoli ne vda in ne položi niti ene stave več. Ampak ni mu vedno uspelo. Pogosto, ko je prišel do denarja, je namreč postal nekdo drug – in se z vso hitrostjo vračal k hazardiranju.
O regulaciji in oglaševanju
Aleksander pojasni, da se Anonimni hazarderji ne vključujejo v politične ali javne razprave o zakonodaji in oglaševanju. »Naš edini namen je prenehati igrati in pomagati drugim hazarderjem, da dosežejo vzdržnost.«
Odvisnost ne izzveni
»Enkrat hazarder, vedno hazarder,« pravi. Aleksander se spominja, da je na spletni strani Anonimnih hazarderjev Slovenije izpolnil test z 20 vprašanji glede zasvojenosti in ugotovil, da je odvisen. Danes je prepričan, da zasvojenost nikoli ne izgine sama od sebe. »Če tako bolezen imamo, nenehno napreduje in se nikoli ne obrne na bolje.« Obdobja, ko mislimo, da imamo nadzor, so po njegovih besedah kratka in slej ko prej vodijo nazaj v bedo, zato je ključno, da oseba prekine cikel zasvojenosti in si najde pomoč.
Kam po pomoč?
Društvo Anonimnih hazarderjev Slovenije sporoča, da se lahko k njim kadarkoli obrnete po pomoč na telefonsko številko 031 734 728 ali na spletno stran: https://www.anonimni-hazarderji.eu/, kjer je objavljen tudi test z 20 vprašanji za samooceno zasvojenosti. Dodajamo še, da je pomoč pri Anonimnih hazarderjih anonimna in brezplačna.
