Ekološki način življenja je pomemben, a sam po sebi ne zadošča. Zakaj recikliranje in osebne navade ne rešijo okoljskih kriz ter kje se skrivajo pravi vzroki?
Recikliram, torej sem
“Mislim, torej sem!” je verjetno eden izmed najbolj znanih filozofskih izrekov na svetu. René Descartes je danes slavni izrek prvič zapisal leta 1637 v delu Razprava o metodi. Poenostavljeno rečeno je izrek odgovor na veliko filozofsko vprašanje o tem, kako lahko vemo, da vse okrog nas resnično obstaja.
A če bi René Descartes živel danes, bi svoj znameniti izrek moral nekoliko posodobiti. Ne toliko zato, ker bi dvomil v obstoj sveta, temveč zato, ker bi moral preveriti, v kakšnem stanju je. V času ekološke krize se zdi, da obstajamo predvsem skozi svoje navade: kupujem, porabljam, recikliram. Vest je pomirjena, vprašanje pa ostaja: ali s tem res dokazujemo svojo odgovornost ali le iščemo sodobno različico filozofskega miru?
Ekološki način življenja kot osebna odgovornost
Kot so strokovno povzeli v Medvladnem panelu za podnebne spremembe (IPCC), ki je organ Združenih narodov za ocenjevanje znanosti, povezane s podnebnimi spremembami:
“Vedenjske spremembe imajo potencial za ublažitev, vendar ta potencial omejujejo obstoječi sistemi in strukture.”
Povedano z drugimi besedami, brez podpornih sistemskih ukrepov osebne navade same po sebi ne bodo zadostovale.
V posameznika usmerjen sistem
Ekološki način življenja je praviloma usmerjen v posameznika. Kako pogosto kupujemo nova oblačila, kako pogosto koristimo javni potniški promet, koliko hrane zavržemo na letni ravni in podobno. Takšne odločitve seveda niso nepomembne, saj manj odpadkov pomeni manj obremenitve okolja, manj potrošnje pa pomeni manjšo porabo virov.
Težava nastane, ko se okoljska odgovornost skoraj v celoti prenese na posameznika. Sporočilo je pogosto jasno: če bi vsi živeli bolj ekološko, bi bil problem rešen. Tak pogled pa spregleda dejstvo, da posameznik deluje znotraj sistema, ki mu ponuja omejene izbire.
Realnost emisij
Velik del globalnih emisij toplogrednih plinov izvira iz energetike, industrije in transporta. To so področja, kjer posameznik nima neposrednega vpliva. Lahko se odpove avtomobilu, a če javni prevoz ni učinkovit, dostopen ali zanesljiv, izbira hitro postane zgolj teoretična.
Omenjen način življenja ne more nadomestiti energetskih politik, ki temeljijo na fosilnih gorivih, ali industrijskih praks, ki dajejo prednost nizkim stroškom pred okoljskimi posledicami. Brez konkretnih sistemskih sprememb osebni trud hitro naleti na določeno mejo.
Vloga velikih korporacij
V razpravah o okolju se pogosto govori o vlogah gospodinjstev, precej redkeje pa o velikih korporacijah. Prav te pa imajo ključno vlogo pri količini emisij, načinu proizvodnje in obsegu potrošnje. Odločitve o tem, kako so izdelki zasnovani, pakirani in distribuirani, se sprejemajo daleč od potrošnika. Posameznik zato težko izravna vpliv množične proizvodnje in globalnih dobavnih verig. Ko so okolju prijazne izbire dražje ali slabše dostopne, postane jasno, da odgovornost ni porazdeljena enakomerno.
Tržni izdelek
Tako imenovano zeleno razmišljanje je danes že ključni del trga. Življenje v skladu z ekološkimi načeli, ki jih narekuje družba, pogosto reducira na nakup “boljših” izdelkov. A več izbire še ne pomeni manj potrošnje, pogosto pomeni le novo obliko istega vedenja pod pretvezo, da posameznik gradi “boljšo družbo”.
Namesto vprašanja, ali izdelek sploh potrebujemo, se vprašamo le, katera različica je bolj ekološka. Tako se okoljska skrb spremeni v potrošniško identiteto, ki ne poseže v temeljni problem nenehne rasti porabe.
Začetek sprememb
Ekološki način življenja ima svojo vrednost. Je pomemben prvi korak in jasen signal, da ljudje razumejo resnost razmer, a če ostanemo zgolj pri osebnih navadah, tveganje ni v tem, da naredimo premalo, temveč da se zadovoljimo s simbolnimi rešitvami.
Resni premiki zahtevajo politične odločitve, jasna pravila za velike onesnaževalce in dolgoročne strategije za zmanjševanje emisij. Osebne odločitve so pomembne takrat, ko postanejo del širšega pritiska za sistemske spremembe. Recikliranje je dober začetek. A prihodnost okolja se ne bo odločala le v zabojnikih za odpadke.
Preberite še: EKO, BIO, trajnostno, naravno: Ali sploh poznate pravi pomen teh izrazov?
