Danes božič obeležujemo 25. decembra, ko naj bi se – po krščanskem verovanju – rodil Jezus Kristus. Iz sprva izključno verskega praznika, ki ga dolgo sploh ni spremljalo obdarovanje, se je v 19. in 20. stoletju razvil praznik, kot ga poznamo danes.
Toda še dolgo pred Kristusovim rojstvom so stari Rimljani praznovali praznik, ki je bil po svojem značaju presenetljivo bliže sodobnemu božiču kot pa praznovanjem prvih kristjanov. Imenoval se je Saturnalije.
Kdo je bil Saturn?
Kot že ime pove, je bil praznik posvečen rimskemu bogu Saturnu, ki je rimski ekvivalent grškega Kronosa.
Gre za božanstvo, povezano s časom, njegovim minevanjem ter z mitično preteklostjo človeštva.
Saturn spada v generacijo Titanov, božanstev, ki so vladala svetu pred olimpskimi bogovi.
Večina ljudi ima iz šole poenostavljeno predstavo grško-rimske mitologije: dvanajst bogov na Olimpu, vsak s svojim jasno določenim področjem. V resnici je bila antična mitologija bistveno bolj zapletena. Poznali so več tisoč božanstev, številna zgolj v okviru lokalnih kultov. Dvanajsterica olimpijcev ni bila vedno enaka, posamezna verovanja pa se med seboj niso izključevala.
Saturn oziroma Kronos je po mitih strmoglavil svojega očeta Urana, in sicer tako, da ga je skopil. S tem dejanjem se je po predstavi antičnih Grkov in Rimljanov začela zlata doba – čas brez družbenih razlik, brez lakote in brez prisilnega dela.
Bog, ki se je bal lastnih otrok
Saturnova vladavina pa ni trajala večno. Ko mu je prerokba napovedala, da ga bo – tako kot on svojega očeta – z oblasti vrgel eden izmed njegovih otrok, je postal tiranski in paranoičen. Vsakega otroka, ki mu ga je rodila žena Rea, je takoj po rojstvu pogoltnil.
Rea se je temu pri zadnjem otroku uprla. Ko se je rodil Zevs (v rimski različici Jupiter), je Saturnu namesto otroka podtaknila kamen, povit v plenice. Saturn je prevaro pogoltnil – dobesedno. Medtem je Rea Jupitra skrila, da je lahko odrasel.
Ko je Jupiter dozorel, je očeta prisilil, da je izbruhal njegove sorojence: Junono, Cerero, Neptuna, Vesto in Plutona. Ti so se nato povezali proti Titanom, jih premagali in vzpostavili vladavino olimpskih bogov.
Usoda poraženega Saturna je predmet različnih legend. Po eni različici je bil vržen v Tartar, najgloblji in najtemnejši del podzemlja, namenjen najhujšim prestopnikom. Večina umrlih je po antičnem verovanju tavala po poljanah Asfodela, medtem ko so junaki in pravični prebivali v Eliziju.
Saturn v Italiji in izvor Saturnalij
Druga tradicija pa pripoveduje, da Saturn po padcu ni bil kaznovan, temveč je pobegnil v Italijo, kjer ga je sprejel bog Janus, božanstvo prehodov, začetkov in koncev. Tam naj bi Saturn ljudi naučil obdelovati zemljo, gojiti vinsko trto in jim podelil prve zakone.
Njegova vladavina v Italiji naj bi pomenila novo obdobje blaginje in miru.
V spomin na to idealizirano dobo so Rimljani uvedli praznik Saturnalij, s katerim so simbolno obujali čas enakosti in obilja.
Kaj se je dogajalo med Saturnalijami?
Saturnalije so se sprva praznovale 17. decembra, pozneje pa so se razširile na obdobje do 23. decembra, v nekaterih obdobjih celo dlje. Praznik so postopoma podaljševali tudi iz političnih razlogov – med drugim naj bi ga razširil Julij Cezar, da bi si pridobil naklonjenost rimskega ljudstva. Ideja, ki bi jo marsikateri politik z veseljem uporabil tudi danes.
Saturnalije so bile praznik, ki je močno poudarjal družbeno enakost. Rimljani so verjeli, da se je življenje po prihodu olimpijskih bogov zapletlo in postalo strožje, vendar te stvarnosti niso smeli javno postavljati pod vprašaj.
Zato so si vsaj enkrat na leto dovolili simbolni povratek v zlato dobo.
Med Saturnalijami so bile začasno odpravljene družbene razlike. Sužnje so obravnavali enakovredno, ponekod so celo prevzeli vlogo gospodarjev, ti pa so jim stregli. Dovoljeno je bilo to, kar je bilo sicer prepovedano: bučno slavje, igre na srečo, javno opijanje.
Pomemben del praznika je bilo tudi izmenjevanje daril in krašenje domov, kar zveni presenetljivo znano. Namesto »vesel božič« so si Rimljani voščili z vzkliki »Io Saturnalia!« ali »Bona Saturnalia!«. Praznik je združeval elemente današnjega božiča in novega leta.
Posebej priljubljena darila so bile sveče ter majhne figurice, imenovane sigillaria, ki so simbolizirale svetlobo in obrat leta – začetek daljšanja dni po zimskem solsticiju.
Tudi Rimljani so se pritoževali nad darili
Tudi Rimljani so poznali praznične zagate, povezane z obdarovanjem. Rimski pesnik Marcial, ki je živel v 1. stoletju n. št., se je v svojih epigramih pritoževal nad prijateljico Gajo, ker mu ni podarila ničesar, zato ji je v šali zagrozil, da jo bo bojkotiral med Matronalijami, praznikom, ko so obdarovali ženske.
Še ostrejši je bil do prijatelja Umbra, ki mu je podaril celo vrsto poceni in neuporabnih daril. Če se vam zdi to znano, niste sami – očitno se nekatere praznične težave niso bistveno spremenile v zadnjih dveh tisoč letih.
