V svetu, ki nikoli ne utihne, se zdi potreba po samoti včasih kot uporništvo. Medtem ko nekateri po dolgem dnevu komaj čakajo na druženje, drugi sanjajo le o prazni sobi in zaprtih vratih. Strokovnjaki pravijo, da ne gre za asocialnost, temveč za globoko biološko in psihološko potrebo.
“Pregretje” sistema
Psihologinja Susan Cain, avtorica uspešnice Tišina, pojasnjuje, da je ključ v reaktivnosti na dražljaje. Možgani introvertov so naravno bolj vzburjeni. To pomeni, da informacijo iz okolja – hrup, pogovor, močno svetlobo – procesirajo intenzivneje. Za nekoga, ki potrebuje več samote, je kava v hrupnem lokalu kot obisk rock koncerta. Hitro pride do t. i. “pregretja” sistema. Samota je zanje polnilna postaja, kjer se njihovi nevroni končno umirijo.
Ustvarjalnost potrebuje praznino
Zgodovina nas uči, da so največje ideje nastale v izolaciji. Od Nikole Tesle do J.K. Rowling – samota ni bila le izbira, ampak pogoj za delo. Ko smo sami, se aktivira omrežje za privzeto delovanje možganov (Default Mode Network), ki nam omogoča introspekcijo, reševanje problemov in globoko ustvarjalnost. Ljudje z visoko stopnjo odprtosti do izkušenj pogosto potrebujejo samoto, da predelajo svoje bogate notranje svetove.
Strah pred praznino
Zakaj se torej nekateri samote bojijo? Družba nas uči, da je priljubljenost merilo uspeha. Za ekstroverte je samota vir tesnobe, saj energijo črpajo od zunaj. A meja med osamljenostjo (negativno) in samostostjo (pozitivno) je jasna: prva je vsiljena, druga je izbrana.
V letu, ko vstopamo v nove izzive, je morda čas, da si nehamo očitati potrebo po miru. Če danes potrebujete uro tišine, si jo vzemite brez slabe vesti. Vaši možgani vam bodo hvaležni.
