Poklic lončarja ima res pomembno tradicijo, že prve posode so bile izdelane iz gline in še danes, toliko let kasneje, lončarstvo ni pozabljena umetnost.
Spada med tiste poklice, ki se zdijo tako romantični in hkrati tako nedosegljivi.
Kako pa poklic dejansko izgleda in kakšni so izzivi rokodelstva, je v intervjuju povedala priznana lončarka in rokodelka iz okolice Maribora, Lorna Novak Jarh.
Kako bi opisali ta poklic?
“Sam poklic je zelo zadovoljujoč, zelo ustvarjalen. Si dovolj v stiku z umetnostjo in samim sabo, prav tako pa z ljudmi, ko prodajaš. Problem je bil, da so se stroški začeli toliko dvigovati, da nismo več mogli z dvema rokama narediti toliko kot masovni proizvajalci (veliko nizkocenovnih izdelkov). Zato je to postal zelo težek poklic. Ampak zame je bil popoln.”
“Zelo je čarobno, ko imaš v rokah kos gline, jo premesiš in potem jo začneš oblikovati in nastane nekaj čudovitega. Vsak majhen gib že spremeni obliko. Res je čarobno delo,” je Lorna poudarila.
Kako ste se pravzaprav odločili za ta poklic?
“Končala sem ekonomsko srednjo šolo in se, moram reči precej uspešno, zaposlila v pisarni. Kmalu pa sem ugotovila, da mi pisarniško delo ne ustreza, in ugotovila sem, da bi res rada delala nekaj z rokami, nekaj umetniškega. Tako mi je na pot prišlo lončarstvo. Ko sem prvič sedla za lončarski kolovrat, sem ugotovila, da je lončarstvo moje poslanstvo in poklic. Vadila sem sleherni prosti trenutek in novi svetovi so se mi odprli, ko so ljudje začeli moje izdelke z veseljem kupovati. Takrat sem postala prava lončarka.”
Kako ste se izučili za ta poklic?
“To je bilo že kar nekaj časa nazaj, sedaj tudi mnoge šole ponujajo bolj umetniške programe. Jaz pa sem se učila pri mojstru Kremžarju v Komendi in v okviru obrtne zbornice v Celju. Takrat je to bila res dobra možnost in moram reči, da sem od tega ogromno odnesla.”
Dodala je še: “Svoje znanje oblikovanja gline sem v letu 2003 nadgradila še z izpopolnjevanjem za učitelja lončarstva na Višjem državnem tehničnem učiteljišču (oddelek keramike) v Gradcu.”
Kako ste se začeli potem s tem preživljati?
“Po šestih mesecih sem začela prodajati izdelke, ki so bili sicer še kar neobdelani, ampak so ljudem bili zelo všeč. Od takrat naprej sem se vsak dan še izpopolnjevala in svoje znanje nadgrajujem še danes,” je lončarka povedala z nasmehom.
“Potem sem odprla svoj atelje, kasneje sem ga povezala tudi z moževim in sva skupaj nadaljevala svoje ustvarjanje – Lončarski atelje Lorna in Črtomir.”
Kje pa se je dalo izdelke pokazati, kje so se prodajali?
“V Mariboru smo z drugimi rokodelci organizirali sekcijo Grajski mojstri in s tem smo potem veliko hodili prodajat izdelke in prezentirat rokodelstvo. Na začetku veliko v Mariboru, potem pa tudi po Sloveniji in v tujini.”
“Zaradi spremenjene zakonodaje, ki ni več ščitila slovenskega rokodelstva – mislim, da je bilo okoli leta 2000 – so potem začeli rokodelci zapirati svoja podjetja, ker je bilo pretežko in preprosto niso mogli zaslužiti dovolj glede na stroške. Takrat se je moral znajti vsak sam. Kdor je pač uspel preživeti s tem delom,” je na vse težje razmere opozorila sogovornica.
Kako ste zdaj v lončarstvu, se še aktivno ukvarjate s tem?
“Ker sem se začela ukvarjati še z drugimi stvarmi, sem se vse bolj začela posvečati poučevanju lončarstva in predajanju svojega znanja naprej. Največ učim v Lončarskem centru Slovenska Bistrica. Ampak ja, kot lončarka, delam še izdelke po naročilu. Sejmov in prireditev pa se več ne udeležujem.”
“Lončarstvo je res čudovit hobi, ampak kot poklic je v današnjem času res zahteven za preživetje. Veliko je sicer razpisov, kamor se lahko prijavite, da je izvdeljivejše, ampak ni pa lahko. Moram pa reči, da bi se kljub vsemu, če bi še enkrat izbirala, spet odločila za isto poklicno pot,” je še zaključila Lorna.
