Ko se je 28. februarja 2026 začela ameriško-izraelska vojaška kampanja proti Iranu, je malokdo slutil, da bo v slabih dveh tednih zajela več kot ducat držav. Danes pretresa globalne energetske trge, zahteva tisoče življenj in odpira vprašanje, ki ga po dveh svetovnih vojnah nihče ne želi slišati: Ali smo na robu tretjega globalnega spopada?
Ko je ameriški predsednik Donald Trump izjavil, da bo vojne z Iranom “kmalu konec”, je njegov obrambni minister Pete Hegseth že naslednji dan napovedal “najintenzivnejši dan napadov doslej”. Vojna na Bližnjem vzhodu je prizadela že več kot ducat držav, a to je le najbolj viden del ledene gore. Medtem ko se pozornost javnosti osredotoča na eksplozije v Teheranu in raketne napade na izraelska mesta, se globalni konflikt seli v nove razsežnosti: kibernetski prostor, energija, informacije in kritična infrastruktura.
Vojna, ki je ne moreš dobiti z letali
“To je vojna brez jasne strategije,” je za kitajsko tiskovno agencijo Xinhua povedal Mokhtar Ghobashy, generalni sekretar centra za politične študije Al-Farabi v Egiptu.
“ZDA so naredile napako, ker očitno niso spoznale, da je Iran strateški vozel v tej regiji in da tega političnega sistema ni mogoče zlahka strmoglaviti.”
A najbolj pronicljivo analizo trenutnega stanja je ponudil profesor Robert Pape z Univerze v Chicagu, direktor projekta o varnosti in grožnjah. V eseju za Foreign Affairs opozarja, da so se ZDA in Izrael znašli v pasti, ki jo je Iran načrtno nastavil. Ta past pa jih zlovešče spominja na Vietnam.
“Horizontalna eskalacija se zgodi, ko država razširi geografski in politični obseg konflikta, namesto da bi ga intenzivirala vertikalno na enem prizorišču,” pojasnjuje Pape.
“To je še posebej privlačna strategija za šibkejše strani v vojaškem spopadu. Namesto da bi poskušale močnejšega nasprotnika premagati z glavo ob zid, šibkejše strani pomnožijo arene tveganja. Tako v konflikt potegnejo dodatne države, gospodarske sektorje in domačo javnost.”
Iran je v prvih dneh vojne izvedel več kot 30 raketnih in dronovskih napadov na ameriške in izraelske cilje po vsem Bližnjem vzhodu. A ti napadi so veliko več kot brezglavo maščevanje. Postali so del premišljene strategije. Z napadi na civilno infrastrukturo po Zalivu Teheran ne povzroča le fizične in gospodarske škode, ampak opozarja režime v Savdski Arabiji, ZAE, Katarju, Bahrajnu in Omanu, da ima nadaljnje zavezništvo z Washingtonom in Tel Avivom svojo ceno.
Smrt vrhovnega voditelja, ki spreminja prav igre
Posebej pretresljiv podatek, ki ga sprva niso razkrili, je smrt iranskega vrhovnega voditelja ajatole Alija Hameneja. Po navedbah tiskovnih agencij je bil ubit v napadih 28. februarja, skupaj s številnimi visokimi vojaškimi in varnostnimi uradniki. Ruski predsednik Vladimir Putin je njegovo smrt označil za “cinično kršitev vseh norm človeške morale in mednarodnega prava”.
Nasledil ga je sin Modžtaba Hamenei, kar odpira nova vprašanja o prihodnosti iranskega režima in morebitnih notranjepolitičnih pretresih. Po iranskih uradnih podatkih je bilo doslej v spopadih ubitih okoli 1.300 ljudi. Vendar humanitarne organizacije opozarjajo, da je številka verjetno precej višja.
Številke, ki pripovedujejo zgodbo o novem svetu
Medtem ko divja vojna na Bližnjem vzhodu, Mednarodni odbor Rdečega križa (ICRC) v svojem humanitarnem poročilu za leto 2026 opozarja na štiri zaskrbljujoče trende, ki oblikujejo sodobne konflikte.
Prvič, število oboroženih spopadov še naprej narašča. Leta 2024 jih je bilo okoli 130, kar je več kot dvakrat toliko kot pred 15 leti. Več kot 20 konfliktov traja več kot dve desetletji, kar pomeni, da cele generacije ne poznajo ničesar drugega kot vojno.
Drugič, frontne črte danes potekajo tako po fizičnem kot digitalnem svetu. Uporaba dronov, umetne inteligence in kibernetskih operacij se pospešuje in preoblikuje izvajanje sovražnosti. Prepogosto z uničujočimi posledicami za civiliste. Več kot 204 milijone ljudi zdaj živi na območjih pod popolnim ali spornim nadzorom oboroženih skupin, zunaj dosega državnih institucij in osnovnih storitev.
Tretjič, spoštovanje mednarodnega humanitarnega prava slabi. V mnogih konfliktih imajo vojaški cilji prednost pred obveznostjo zaščite civilnega prebivalstva. Trda moč je spet v vzponu. Multilateralno sodelovanje pa je ogroženo. Globalna obrambna poraba je leta 2025 dosegla 2,63 bilijona dolarjev. To je kar 2,5-odstotna rast v primerjavi z letom prej, medtem ko je celoten humanitarni sistem zaprosil za le 50 milijard dolarjev. Ta znesek, še vedno ni bil dosežen.
Skupna izjava ICRC in IFRC z 13. marca 2026 opozarja na nenehno ubijanje humanitarnih delavcev v trenutnih konfliktih. To vključuje s smrtjo pripadnika Libanonskega Rdečega križa in žrtvami med osebjem Iranskega Rdečega polmeseca v zadnjih dneh.
Četrtič, dehumanizacija se širi na vseh frontah. “Strah nas ubija bolj kot pomanjkanje hrane. Umirajo od strahu in tesnobe, ki ju čutimo,” je zapisala Hanin iz Gaze. Dehumanizirajoči jezik, ki ga pogosto ponavljajo politični voditelji ali ojačujejo družbeni mediji, spodbuja strah, polarizira skupnosti in opravičuje kršitve.
Energijska vojna: Zaprtje Hormuške ožine
Ena najbolj perečih posledic širjenja konflikta je vpliv na globalne energetske trge. Skozi Hormuško ožino, med Omanom in Iranom, običajno poteka petina svetovne proizvodnje nafte. Že od začetka marca je ožina dejansko zaprta zaradi vojaških spopadov, kar pomeni, da so se trgi premaknili od “strahu” k “fizičnim omejitvam” dobave.
Cene nafte so zaradi tega poskočile nad 90 dolarjev za sod. To pa hude posledice za globalno gospodarstvo. Trenutno sta najbolj ranljivi sta Evropa in Azija. Ti sta močno odvisni od uvoza energentov iz Zaliva. Obstaja pa država, ki od tega profitira: Rusija.
“Kremelj pričakuje, da bo iz vojne potegnil koristi v obliki višjih cen energentov, kar bo pomagalo zapolniti proračunske vrzeli in financirati vojaške operacije v Ukrajini,” poroča Associated Press.
Vloga Rusije: Od besedne obsodbe do tihe podpore
Ruski predsednik Vladimir Putin na hladno vojno gleda kot na tretjo svetovno vojno, sistemsko vojno, odločeno z izčrpavanjem, infiltracijo in strahom. Leta 2026 poskuša ta načrt ponoviti proti Natu s kibernetskim sabotiranjem, informacijskim bojevanjem, energijskim izsiljevanjem in jedrskim ustrahovanjem.
Toda za javno retoriko se skriva bolj zapletena slika. Rusija se je znašla v občutljivem ravnotežju, na eni strani želi ohraniti partnerstvo z Iranom, na drugi pa ne želi ogroziti nedavnega otoplitve odnosov z Washingtonom. Čeprav je Moskva na napade odgovorila z “besedno solidarnostjo in strateško pasivnostjo”, poročila kažejo, da je Rusija okrepila obveščevalno sodelovanje s Teheranom.
Po navedbah virov, ki jih navaja The Wall Street Journal, Rusija Iranu dostavlja satelitske posnetke ameriških vojaških položajev na Bližnjem vzhodu in napredno tehnologijo za brezpilotne letalnike.
“Kategorije pomoči, vključno s satelitskimi podatki in nasveti o taktiki dronov, ki jih Rusija zagotavlja, so omejene, a še vedno dragocene za vojno in sposobnost Irana, da zadene specifične vojaške lokacije,“
je pojasnil Jim Lamson, nekdanji analitik Cie in gostujoči raziskovalec na King’s Collegeu v Londonu.
Kaj to pomeni v praksi?
Verjame se, da je ta pomoč Iranu omogočila uspešnejše napade na ameriške radarske sisteme v Jordanu, Bahrajnu, Kuvajtu in Omanu. Ruski zunanji minister Sergej Lavrov je 5. marca sporočil, da bo Moskva “storila vse potrebno”, da bi nadaljnje ameriško-izraelske vojaške operacije proti Iranu postale “nemogoče”. Analitiki pa opozarjajo, da je treba ruske mirovne pobude jemati z zadržkom:
“Zahodne vlade bi morale ruske ponudbe za posredovanje obravnavati kot predvsem performativne, namenjene vplivanju na diskurz v ZN in ključno občinstvo, ne pa kot operativno diplomacijo.“
Za Rusijo je razširitev konflikta na Bližnjem vzhodu v mnogih pogledih dobrodošla. “Dolgotrajen konflikt ne bi le odvrnil pozornosti od Ukrajine. Ampak, da bi preusmeril tudi ključne vire, kot so protiraketni sistemi Patriot, v Perzijski zaliv,” je opozoril vojaški analitik Sergei Poletaev. Več ko bo raketnih prestreznikov porabljenih na Bližnjem vzhodu, manj jih bo na voljo Ukrajini in večja bo Putinova prednost.
Vojna, ki se bije na tleh in v oblaku
Na konferenci Battlefield redefined 2026, ki je potekala 26. in 27. februarja v Nikoziji na Cipru, so strokovnjaki opozorili, da hibridno vojskovanje briše mejo med mirom in vojno. Kibernetske operacije, dezinformacijske kampanje, napadi na infrastrukturo in pritiski na storitve, ki temeljijo na vesoljski tehnologiji, delujejo nenehno, pogosto pod pragom običajnega konflikta, vendar s strateškimi učinki.
Google Cloud Security v svojem poročilu Cybersecurity Forecast 2026 napoveduje porast kibernetsko-fizičnih napadov na Evropo, usmerjenih v kritično infrastrukturo, kot so energetska omrežja, promet in digitalna infrastruktura. Ti napadi bodo verjetno kombinirani z informacijskimi operacijami za spodkopavanje zaupanja javnosti.
Vpliv je merljiv: škoda zaradi napada NotPetya presega 10 milijard dolarjev, plinski šok leta 2022 je povzročil skokovito rast cen energije, obrambna poraba Nata in EU pa je po ruski eskalaciji močno narasla.
ZDA v večkontinentalnem konfliktu
Pri tem je ključno razumeti širšo sliko: Že samo Združene države Amerike so danes soočene s konflikti, ki segajo čez več kontinentov.
Na evropskem prizorišču prek zaveznikov Nata posredno sodelujejo v vojni v Ukrajini, kjer podpirajo obrambo pred rusko agresijo. Na Bližnjem vzhodu so se z operacijo proti Iranu spustile v neposreden spopad, ki ga širijo na več držav hkrati. V Aziji ohranjajo napetosti s Severno Korejo in strateško tekmovanje s Kitajsko v Južnokitajskem morju. V lastni soseščini, v Latinski Ameriki, ostajajo prisotne napetosti z Venezuelo in drugimi levičarskimi režimi, ki jih podpirata Rusija in Kitajska.
Človeški obrazi globalnega konflikta
Za številkami se skrivajo človeške zgodbe. Po podatkih ICRC je 284.000 ljudi registriranih kot pogrešanih s strani gibanja Rdečega križa in Rdečega polmeseca, kar je 70-odstotno povečanje v samo enem letu. V Iranu so med žrtvami tudi več kot 160 šolark, ki so umrle, ko je raketa zadela šolo na jugu Irana. Po libanonskih uradnih podatkih je spopad zahteval najmanj 570 smrtnih žrtev in razselil skoraj 760.000 ljudi.
V Kuvajtu so oblasti potrdile smrt 11-letne deklice Elene Abdulla Husein, ene od 13 civilistov, ubitih v zalivskih državah od začetka vojne. Dve uri pred smrtjo je poklicala očeta v službo, da mu pove, da ga ima rada. “Kot da bi se poskušala posloviti,” je dejal njen oče.
Kje so meje nove svetovne vojne?
Medtem ko se spopadi širijo, pa nekatere sile ostajajo ob robu. Ameriška tekmeca Rusija in Kitajska sta se za zdaj večinoma držali ob strani, čeprav Rusija prek zaledne podpore že igra pomembno vlogo. Kitajska že dlje časa poziva k takojšnji prekinitvi ognja, vrnitvi k dialogu, spoštovanju nacionalne suverenosti in zaščiti civilistov.
A kot opozarja profesor Pape, je cilj Irana prav to, spremeniti naravo konflikta. “Horizontalna eskalacija ne pomeni le zadeti širšega nabora ciljev. Njen globlji učinek je spremeniti način, kako nasprotnik dojema tveganja. Z razširitvijo prizorišča in podaljšanjem vojne Teheran spreminja tekmovanje iz bitke vojaških zmogljivosti v bitko politične vzdržljivosti.”
Vrnitev h koreninam
V svetu, kjer se zdi, da se pravila vojne sesuvajo, ICRC opozarja na nujnost vrnitve k osnovam. Spoštovanje mednarodnega humanitarnega prava je najnujnejše varovalo naše skupne človečnosti.
Ko se ozremo na zemljevid sveta leta 2026, vidimo več kot 130 konfliktov. Vidimo 2,63 bilijona dolarjev obrambnih izdatkov in več kot 200 milijonov ljudi, ujetih na območjih pod nadzorom oboroženih skupin. Vidimo nove taktike, ki presegajo geografske meje in ciljajo na način našega življenja: energijo, informacije, zaupanje.
Tretja svetovna vojna, če bo prišla, ne bo videti kot njene predhodnice. In morda najbolj zaskrbljujoče: se je morda že začela, ne da bi se tega sploh zavedali.
