Sežigalnica v Mariboru: priložnost ali okoljsko breme?

Maribor se pripravlja na prvi posvetovalni referendum v svoji zgodovini, na katerem bodo občanke in občani odločali o gradnji sežigalnice odpadkov. Medtem ko župan Saša Arsenovič obljublja cenejše ogrevanje in rešitev odpadkov, strokovnjaki opozarjajo na morebitna zdravstvena tveganja in socialno neenakost, ki jo takšni objekti pogosto prinašajo.

Referendum: Zgodovinska odločitev Maribora

Mestna občina Maribor bo na naslednji seji mestnega sveta predlagala razpis posvetovalnega referenduma o gradnji sežigalnice odpadkov.

“V skladu s predvideno časovnico bomo v Mariboru o projektu odločali na prvem posvetovalnem referendumu v zgodovini mesta še pred poletjem,” so sporočili z občine.

Projekt sežigalnice vodi podjetje EIOM, ki sta ga ustanovili javni podjetji Energetika Maribor in Snaga. Obrat naj bi postavili poleg sortirnice Snage, aktivnosti pa potekajo v okviru državnega razpisa za koncesije za sežig komunalnih odpadkov. Ministrstvo za okolje, podnebje in energijo bo izbralo tri koncesionarje za sežig skupno 140.000 ton odpadkov letno. Pričakovati je, da bo koncesija podeljena obstoječi sežigalnici v Celju ter novima v Mariboru in Ljubljani.

Argumenti zagovornikov: Energija in samooskrba

Župan Saša Arsenovič kot glavna argumenta navaja reševanje dveh perečih težav: ravnanja z odpadki in oskrbe z energijo. Maribor namreč nima lastne deponije in je odvisen od prevzemnikov odpadkov v tujini.

“To se je v lanskem letu izkazalo kot zelo trnovo početje, kajti zapiranje držav za prevzem odpadkov je povzročilo izredno rast cen in kopičenje odpadkov, kar povzroča tudi požare,” je pojasnil direktor EIOM in Snage Vito Martinčič.

Sežigalnica bi po njegovih besedah Mariboru prinesla kar 65-odstotno pokritje lastnih potreb po energiji. Toplota iz sežiganja bi se uporabljala za daljinsko ogrevanje in toplo sanitarno vodo, kar bi po vzoru Celja lahko znižalo cene ogrevanja.

“Imamo primer že ene delujoče sežigalnice v Celju, ki ima s tem tudi najnižjo ceno ogrevanja za svoje prebivalce,” je februarja poudaril Arsenovič.

Tveganja sežiganja: Kaj pravi znanost

Ko govorimo o tveganjih sežigalnic, je ključno ločevati med starejšimi objekti brez sodobnih filtrov in sodobnimi napravami z naprednimi sistemi za čiščenje dimnih plinov. Znanstvena literatura kaže, da je razlika med obema izjemno velika.

Kronološki razvoj tveganj

V preteklosti, pred uveljavitvijo strogih okoljskih direktiv (pred letom 2000 v EU), so bile sežigalnice povezane s povišanim tveganjem za več vrst raka. Pregledna študija Univerze Rovira i Virgili iz Španije  navaja, da so starejše sežigalnice z visokimi emisijami povezane z zvišanim tveganjem za:

• ne-Hodgkinov limfom (NHL)

• sarkome mehkih tkiv

• raka jeter

Francoska študija iz okolice sežigalnice v Besançonu je na primer odkrila 1,44-krat višjo pojavnost sarkomov in 1,27-krat višjo pojavnost ne-Hodgkinovih limfomov v bližini objekta . Študija primera in kontrole na istem območju je pokazala kar 2,3-krat višje tveganje za ne-Hodgkinov limfom na območjih z najvišjo izpostavljenostjo dioksinom.

Sodobne sežigalnice: Manjše, a ne ničelno tveganje

Današnje sežigalnice, opremljene z naprednimi sistemi za čiščenje dimnih plinov, predstavljajo bistveno manjše tveganje. Španska študija sežigalnice v Montcadi je pokazala, da so se po uvedbi evropskih omejitev emisij rakotvorna tveganja zmanjšala kar za 67,6 % . Podobno italijanske študije novejših objektov niso odkrile pomembnih povezav s pojavnostjo raka.

Ključna ugotovitev pregledne študije iz leta 2025 je, da “sodobni objekti z naprednimi tehnologijami za nadzor onesnaževanja kažejo zmanjšana tveganja, pogosto znotraj regulativnih mej”.

Kateri onesnaževalci so najbolj nevarni?

Presenetljivo je, da dioksini in težke kovine, okrog katerih je največ javnega strahu, niso največji krivec za škodljive vplive na zdravje. Obsežna študija, objavljena v Environment International (april 2025), je analizirala devet vrst onesnaževal iz sežigalnic in ugotovila, da kar 88,87 % zdravstvenega bremena povzročata dušikova oksida (NOx) in žveplov dioksid (SO2) . NOx sam prispeva skoraj 89 % k tveganju za prezgodnjo smrt, SO2 pa okoli 7 %.

Dioksini in težke kovine so prispevali bistveno manj k celotnemu zdravstvenemu bremenu. To ne pomeni, da niso nevarni, ampak da so njihove koncentracije v sodobnih napravah tako nizke, da so njihovi vplivi v primerjavi z NOx in SO2 zanemarljivi.

Lokacijski vidik: Maribor vs. Ljubljana

Ko primerjamo primernost Maribora in Ljubljane za postavitev sežigalnice, moramo upoštevati več dejavnikov.

Prednosti Maribora

1. Obstoječa industrijska infrastruktura: Načrtovana lokacija ob sortirnici Snage je že del industrijskega območja, kar zmanjšuje dodaten pritisk na neokrnjena območja.

2. Sistem daljinskega ogrevanja: Maribor že ima vzpostavljen sistem daljinskega ogrevanja, kar pomeni, da bi toploto iz sežigalnice lahko neposredno izkoristili brez gradnje nove infrastrukture.

3. Prevladujoči vetrovi: Maribor leži v kotlini, kar je lahko tako prednost kot slabost. Po eni strani lahko dolinske temperature in pogoste temperaturne inverzije pozimi zadržujejo onesnaževalce bližje tlom, po drugi strani pa vetrovni vzorci (večinoma zahodni in severni vetrovi) pihajo proti manj poseljenim območjem vzhodno od mesta.

Slabosti Maribora v primerjavi z Ljubljano

1. Geografska lega: Mariborska kotlina je bolj zaprta od Ljubljanske, kar pomeni manjšo samočistilno sposobnost ozračja. Temperaturne inverzije so pozimi pogostejše in izrazitejše, kar lahko vodi do kopičenja onesnaževal.

2. Bližina Avstrije: Sežigalnica v Mariboru bi lahko povzročila čezmejno onesnaženje, kar odpira dodatna diplomatska in pravna vprašanja.

3. Razpršenost prebivalstva: Medtem ko so v Ljubljani najbolj ogrožene četrti (npr. Zalog, moste) že navajene na industrijsko obremenitev, bi mariborska sežigalnica v Teznem vplivala tudi na gosto poseljena stanovanjska območja v bližini.

Ključna ugotovitev kitajske študije je, da imajo obalne regije prednost pred celinskimi pri nameščanju sežigalnic zaradi boljšega razprševanja onesnaževal. Tako Ljubljana kot Maribor sta celinski, vendar je Ljubljana nekoliko bolje prezračevana zaradi odprtine proti Ljubljanskemu barju in bolj razgibanega reliefa.

Vpliv na živali in okolje

Vpliv na domače živali

Živali v okolici sežigalnice so izpostavljene podobnim onesnaževalom kot ljudje, vendar z nekaterimi posebnostmi:

1. Kopenske živali: Dioksini in furani se kopičijo v tleh in rastlinju, nato pa preko prehranjevalne verige vstopajo v organizme rastlinojedih in mesojedih živali. Kopitarji (konji, govedo) na pašnikih v bližini sežigalnic so lahko izpostavljeni višjim koncentracijam težkih kovin preko kontaminirane trave.

2. Domače živali: Mačke in psi, ki se zadržujejo zunaj, lahko vnesejo onesnaževalce v gospodinjstva na svojem kožuhu in tačkah. Posebej občutljive so majhne pasme psov in mačje mladiče.

3. Čebele in opraševalci: NOx in SO2, ki predstavljata glavnino zdravstvenega bremena, negativno vplivata na dihalne sisteme žuželk in lahko zmanjšata njihovo sposobnost iskanja hrane.

Vpliv na prostoživeče živali

Pomembna ugotovitev znanstvenikov je, da so tveganja za živali največja pri starih sežigalnicah, medtem ko sodobni objekti z naprednimi filtri predstavljajo manjšo grožnjo. Kljub temu pa ostajajo trije glavni problemi:

• Bioakumulacija: Dioksini se kopičijo v maščobnem tkivu in prenašajo po prehranjevalni verigi. Plenilci na vrhu verige (sove, lisice, jastrebi) so najbolj ogroženi.

• Endokrini motilci: Nekatera onesnaževala iz sežigalnic delujejo kot hormonski motilci, kar lahko vpliva na razmnoževanje ptic in sesalcev.

• Izguba habitata: Sama gradnja objekta in infrastrukture uničuje habitate, kar je trajna izguba, ne glede na to, kako čist je obrat.

Pomembno pa je poudariti, da imajo odprta odlagališča in požari na deponijah pogosto veliko hujši vpliv na živali kot sodobne sežigalnice. Študija, objavljena v Environmental Science and Pollution Research, je pokazala, da je emisijski faktor dioksinov pri požarih na odlagališčih kar 5000-krat višji kot pri sežiganju v sodobnih napravah .

Socialna neenakost in okoljska pravičnost

Eno najbolj perečih vprašanj pri nameščanju sežigalnic je socialna neenakost. Študije po svetu dosledno kažejo, da se tovrstni objekti pogosto postavljajo v revnejših četrtih in območjih z višjim deležem manjšin.

Študija iz Baltimoreja (ZDA, julij 2025) je pokazala, da obe sežigalnici v mestu delujeta v socialno-ekonomsko prikrajšanih skupnostih in da je “umrljivost zaradi onesnaženja sežigalnic pogostejša v skupnostih z višjo socialno ranljivostjo” . Skupna letna škoda za zdravje obeh obratov je bila ocenjena na 97 milijonov dolarjev.

V slovenskem kontekstu je to pomembno vprašanje. Maribor je po povprečni plači in razvojnih kazalnikih nekoliko za Ljubljano, območje Teznega pa ni med najbolj premožnimi deli mesta. Postavlja se vprašanje okoljske pravičnosti: ali je prav, da se tovrstni objekti postavljajo v delih mesta, kjer prebivalci nimajo enakega vpliva pri odločanju?

Alternativa: Ali je sežig boljši od odlaganja?

Ko govorimo o sežigalnicah, ne smemo pozabiti na alternativo, odlaganje na deponijah. Študija iz leta 2025, objavljena v Springerju, je analizirala spremembe v emisijah dioksinov v osmih državah (UK, Avstrija, Poljska, Irska, Norveška, Litva, Finska, Kitajska) med prehodom z odlaganja na sežiganje. Ugotovitve so jasne: prehod s prevladujočega odlaganja na sežiganje je prinesel zmanjšanje emisij dioksinov za 27–94 % na enoto mase odpadkov.

Razlog je presenetljiv: požari na odlagališčih so namreč ogromen, pogosto spregledan vir dioksinov. Kot navaja študija, “zmanjšanje požarov na odlagališčih je glavni dejavnik zmanjšanja emisij dioksinov”. Požari na deponijah so nekontrolirani, potekajo pri neoptimalnih temperaturah in sproščajo ogromne količine toksinov.

Švedska je odličen primer: emisije dioksinov so se zmanjšale s 100 gramov leta 1985 na manj kot 1 gram leta 2015, čeprav se je količina termično obdelanih odpadkov več kot podvojila.

Maribor stoji pred pomembno odločitvijo. Znanstvena literatura ponuja več ključnih spoznanj, ki bi jih volivci morali upoštevati:

Ključna vprašanja, ki bi jih volivci morali zastaviti pred referendumom:

1. Kakšna bo dejanska tehnologija? Bo šlo za najsodobnejšo napravo z vsemi filtri (SCR, SNCR za NOx) ali za cenejšo, manj učinkovito različico?

2. Kje bodo nameščeni monitorji kakovosti zraka? Bodo postavljeni tam, kjer so najbolj ogroženi prebivalci, ali tam, kjer bodo kazali najboljše rezultate?

3. Kako bodo zaščitene ranljive skupine? Bodo šole in vrtci v bližini opremljeni s filtri za zrak?

4. Kakšna je izhodna strategija? Kaj se zgodi, ko bo naprava dotrajana? Kdo plača sanacijo?

5. Ali imamo boljšo alternativo? Kaj pa intenzivnejše ločevanje, kompostiranje, recikliranje?