Vse več je težav z govorom in premalo logopedov, da bi vsi dobili pravočasno in dovolj pogosto terapijo. O tem so spregovorili tudi na Društvu logopedov Slovenije.
Kako bi ocenili trenutno razmerje med številom logopedov in potrebami prebivalstva v Sloveniji?
“V Društvu logopedov Slovenije ocenjujemo, da število logopedov v Sloveniji že dalj časa ne sledi dejanskim potrebam prebivalstva, kljub temu, da se je število logopedov v zadnjih letih povečalo,” opozarjajo v društvu.
“Potrebe po logopedski obravnavi se povečujejo, prav tako pa so zaradi pridruženih težav terapije daljše. Obstoječe število strokovnjakov v javnem sistemu zato pogosto ne omogoča pravočasne in dovolj pogoste obravnave vseh, ki bi jo potrebovali.”
Kateri so največji izzivi pri zagotavljanju logopedske pomoči, še posebej v šolah in vrtcih?
“Največji izziv predstavlja kadrovski primanjkljaj, ki se še posebej odraža v vzgojno-izobraževalnem sistemu. Logopedi v vrtcih in šolah pogosto pokrivajo veliko število otrok in več ustanov hkrati, kar otežuje redno in dovolj intenzivno obravnavo. Dodaten izziv predstavljajo tudi organizacijske omejitve, pomanjkanje sistemsko zagotovljenih delovnih mest ter razlike med regijami. V slovenskem vzgojno-izobraževalnem sistemu delovno mesto logopeda v vrtcih in osnovnih šolah praviloma ni sistematizirano, zato je zaposlitev logopeda v teh ustanovah prej izjema kot pravilo. Kadar se delovno mesto vendarle vzpostavi, je njegovo financiranje pogosto zagotovljeno nestandardno, najpogosteje na pobudo in z dodatnimi sredstvi posamezne občine,” so povedali.
“Pogosto so otroci, ki obravnave ne prejmejo v obliki dodatne strokovne pomoči v vrtcu ali šoli preusmerjeni nazaj v ambulantno obravnavo, kar pa dodatno povečuje čakalne dobe na prvi logopedski pregled in tudi čakalno dobo za vključitev v logopedsko obravnavo.”
Ali obstajajo regije ali skupine ljudi, ki imajo težji dostop do logopedske oskrbe?
“Dostopnost do logopedskih storitev ni enakomerno razporejena po državi. V nekaterih regijah, zlasti v manjših ali bolj oddaljenih okoljih, je strokovnjakov manj, zato so čakalne dobe daljše. V Sloveniji je dostop do logopedske obravnave za osebe z govorno-jezikovnimi motnjami in motnjami požiranja, ki so posledica nevroloških stanj (npr. možganska kap, poškodba glave, demenca ter druge nevrološke bolezni), izrazito omejen. Rehabilitacija je v praksi večinoma omejena na specializirane ustanove, kot sta Univerzitetni rehabilitacijski inštitut Republike Slovenije – Soča in Center za sluh in govor Maribor, medtem, ko na primarni ravni zdravstvenega varstva v zdravstvenih domovih ni sistematiziranega delovnega mesta specialista klinične logopedije, ki bi bolnikom omogočal dostop do obravnave v njihovem lokalnem okolju.”
“Društvo logopedov Slovenije si že več let prizadeva za vzpostavitev delovnih mest kliničnih logopedov na primarni ravni zdravstva, zlasti v okviru centrov za duševno zdravje otrok, mladostnikov in odraslih, vendar doslej ti predlogi na ravni države oziroma pristojnega ministrstva niso bili sistemsko uresničeni. Posledično številne osebe z nevrološkimi okvarami nimajo ustreznega in pravočasnega dostopa do logopedske diagnostike in rehabilitacije, kar pomembno vpliva na njihovo funkcionalno komunikacijo ter kakovost življenja.”
Kako dolgo običajno traja, da nekdo dobi prvo logopedsko obravnavo v javnem sistemu?
“Čakalne dobe se med ustanovami razlikujejo, vendar lahko na nekaterih območjih trajajo več mesecev ali celo let. To pomeni, da otroci ali odrasli včasih do prve obravnave pridejo precej kasneje, kot bi bilo optimalno z vidika razvoja ali rehabilitacije. Zaradi omejenih kapacitet odrasli pacienti na logopedsko obravnavo pogosto povprečno čakajo približno šest mesecev, dodatno pa geografska oddaljenost specializiranih ustanov predstavlja pomembno oviro, zaradi katere številni posamezniki do ustrezne strokovne pomoči sploh ne pridejo.”
“Društvo logopedov Slovenije si zato že vrsto let prizadeva za izboljšanje dostopnosti logopedskih storitev, zlasti z vzpostavitvijo delovnih mest kliničnih logopedov na primarni ravni zdravstvenega varstva, vendar ti predlogi na ravni države oziroma pristojnega ministrstva do sedaj niso naleteli na zadosten sistemski odziv.”
Ali se pomanjkanje logopedov odraža na kakovosti ali pogostosti terapij?
“Logopedi si kljub velikim obremenitvam prizadevamo zagotavljati strokovno in kakovostno obravnavo. V praksi pa kadrovske omejitve pogosto pomenijo, da so obravnave manj pogoste ali časovno krajše, kot bi bilo za optimalne rezultate priporočljivo.”
Kakšni ukrepi bi po vašem mnenju pomagali izboljšati dostopnost in razpoložljivost logopedskih storitev?
“Za izboljšanje dostopnosti bi bilo pomembno predvsem sistemsko povečanje števila delovnih mest za logopede v zdravstvu, šolstvu in socialnem varstvu. Prav tako bi pomagalo dolgoročno načrtovanje kadrov, več možnosti za zaposlitev v različnih regijah ter dodatna podpora preventivnim in zgodnjim obravnavam v vrtcih in šolah ter tudi oblikovanje manj obremenilnega delovnega okolja v javnih sistemih, ki ga v zadnjem času del logopedov tudi zapušča in odhaja v zasebni sektor.”
“Zgodnje prepoznavanje in pravočasna pomoč namreč bistveno prispevata k boljšim dolgoročnim izidom za posameznika,” so še zaključili.
