Tokrat nam je “vrata” v svojo izkušnjo odprla Andreja oblak, ki se je z možem, dojenčkom (in še enim na poti) dve leti in pol nazaj preselila na Novo Zelandijo. Kljub temu, da s partnerjem prej nista veliko potovala, se je odločitev za selitev čez lužo zgodila dokaj hitro. Vse o njeni izkušnji z življenjem na drugem koncu sveta izveste v nadaljevanju.
Okolje, ki je “navajeno” raznolikosti
Nova Zelandija je prostor, kjer se združujejo kulture z vsega sveta. V Aucklandu se srečujejo Maori, Azijci, Evropejci, Afričani in mnoge druge skupnosti. Različnost ni nekaj, kar izstopa – je osnovno stanje življenja. Andreja, ki je tja prišla iz Slovenije, pravi: »Ko greš na ulico, vidiš mešanico kultur. Različnost je tukaj nekaj povsem normalnega.« Ta občutek sprejetosti ji je bil sprva tuj, nato pa je postal nekaj, kar ji daje občutek domačnosti.
Bosi po mestu brez obsojanj
Ena prvih stvari, ki jih človek opazi, je popolnoma drugačen odnos do videza, oblačil in družbenega statusa. Ljudje v trgovino pridejo takšni, kot pač so, lahko srečaš tudi kakšnega bosonogega, brez obsojajočih pogledov. Tu nihče ne preverja, ali si “primerno urejen”. Ta neobremenjenost človeka skoraj razoroži in hkrati osvobodi. Pokaže, da je mogoče živeti brez stalnega občutka, da te nekdo ocenjuje.
Kultura solidarnosti
Med priseljenci pogosto izstopa močna kultura deljenja. Pred hišami ljudi se znajdejo škatle z napisom »for free«, v katerih je lahko manjse pohištvo, otroška oprema, kuhinjska posoda, igrače. Stvari izginejo v dnevu ali dveh in se za nekoga drugega spremenijo v pomoč ali začetek nečesa novega. Takšna gesta preprosta, a v sebi nosi občutek skupnosti, ki jo Andreja pogosto opisuje kot »tiho prijaznost, ki se te dotakne bolj, kot bi pričakoval«.
Mesto hiš in razpršene tišine
Auckland je presenetljivo razpršeno mesto. Čeprav ima skoraj dva milijona prebivalcev, je poln hiš, vrtov, zelenic in starih dvorišč. Le strogi center ima nekaj večjih stolpnic. Življenje v takšni prostornosti ustvarja drugačen tempo, bolj počasen in miren. Ljudje delajo načeloma od devetih do petih, večeri so namenjeni družini, vikendi pa naravi, ki se začne že nekaj kilometrov iz mesta.
Slovenska skupnost v daljavi
Slovence na Novi Zelandiji ni veliko, a so povezani. Imajo facebook skupino, kjer si dopisujejo, ohranjajo jezik in navade ter si med seboj pomagajo. Za Andrejo je bil ta stik pomemben, ker v njem najde nekaj, kar je težko nadomestiti – občutek doma, ki ga lahko razume samo tisti, ki ga prav tako pogreša. “Enkrat smo se tudi dobili in sicer na dogodku balkanske glasbe in večerje,” pove.
Kultura pitja kave se razlikuje od naše
Med vsemi stvarmi, ki jih na Novi Zelandiji občuduje, in tistimi, ki so jo pozitivno presenetile, obstaja tudi nekaj, kar jo vedno znova opomni, kako daleč je od Slovenije. Tam ne najdeš klasične kavarne, takšne, kot smo jih navajeni doma. Ni prostorov z vonjem po sveže mleti kavi, toplih interierjev in spontanega sedenja ob klepetu. »Pogrešam tiste čisto navadne slovenske kavarne. Da sedeš, naročiš kavo in se podružiš,« pove. Tam kava obstaja, a kavarniške kulture, kot jo imamo v Sloveniji, preprosto ni. Tudi natakar te ne postreže, ampak je kavo treba naročiti za pultom. Prav tako pravi, da se počuti krivo, če samo pije kavo za mizo, saj le redki ob kavi posedijo, večina jo vzame s seboj.
Hrana, ki nahrani spomine
Čeprav je kulinarična ponudba na Novi Zelandiji raznolika, predvsem z azijskimi okusi, slovenska hrana ostaja ena največjih nostalgij. »Pogrešam zrezke, segedin, filane paprike. Tega tukaj ni,« pripoveduje. Hrana ima svoj način, da človeka poveže s krajem, iz katerega prihaja, zato te majhne domače jedi včasih pomenijo veliko več kot okus. Zanimivost, ki jo izpostavi so tudi sadeži, ki jih ne dobimo pri nas – npr. rdeč kivi. Ko smo povprašali glede razlik v ceni živil, baje najbolj izstopa maslo, ki je enkrat dražje.
Država preprostosti in širnega prostora za dihanje
Nova Zelandija ji je pokazala, da nikamor ne mudi. Z nasmehom pove: “Vedno se mi je nekam mudilo, nikoli ni natakar dovolj hitro prinesel kave, dokler se nisem zamislila nad samo in ugotovila, da ne bo nič narobe, če bom živela počasneje.” Je država sproščenosti, raznolikosti in naravne lepote, a tudi tihega pogrešanja drobnih slovenskih vsakdanjikov. Prav ta nežna mešanica čudenja in nostalgije daje njeni izkušnji čustveno globino.
Se bo vrnila v Slovenijo?
Za konec pove, da planov ne dela več. Pusti, da se samo zgodi. Kot je bila spontana selitev na Novo Zelandijo, zna biti prav takšna tudi vrnitev v Domovino.
