Dotik je eden najbolj samoumevnih in hkrati najbolj spregledanih temeljev človeške povezanosti. Objemi, božanje, poljubi in spolnost niso le izrazi čustev, temveč sprožilci zapletenih bioloških procesov, ki v možganih ustvarjajo občutke varnosti, pripadnosti in ljubljenosti. Filozofinja Katarina Majerhold že več desetletij opozarja, da brez razumevanja telesa in hormonov ne moremo razumeti niti ljubezni niti skupnosti.
Ljubezen se začne v telesu
Ko se je sredi devetdesetih let začela ukvarjati z vprašanjem ljubezni, se je pogosto srečevala z nejevero, zakaj filozofinja ljubezen povezuje z biologijo. A zanjo je bilo jasno: “Ljubezen ni zgolj ideja ali moralni ideal, temveč proces, ki se začne v telesu.” Dotik ima neposreden vpliv na možgane in je ključen za razvoj samozavedanja, varnosti in čustvene stabilnosti. »Brez telesa ni ljubezni. Ljubezen se ne zgodi kljub biologiji, temveč prav po njeni poti,« poudarja.
Zakaj dotik pomeni preživetje
Fizični stik je odločilen že v zgodnjem otroštvu. Otroci, ki niso deležni dovolj dotika, kažejo težave pri rasti, imunskem sistemu in učenju. Podobno velja tudi za druge primate. Dotik sproži razvojne procese v možganih, ki omogočajo, da sploh postanemo socialna in čustvena bitja.
Hormoni bližine
Objem, božanje, poljub ali spolnost v možganih sprožijo izločanje endorfinov, oksitocina in pri moških tudi vazopresina. Ti hormoni se po telesu razširijo prek krvnega obtoka in ustvarjajo občutke ugodja, sproščenosti in varnosti. Na telesni ravni to pomeni umirjeno dihanje, nižji srčni utrip in sproščene mišice.
Oksitocin je vezni člen človeške družbe, dotik pa njegov glavni sprožilec,
pravi Majerhold.
Hlepenje po dotiku – zakaj?
Nežni dotiki aktivirajo dele možganov, povezane s pozitivno samopodobo, empatijo in družabnostjo. Če nas poboža prijatelj, ko smo žalostni, občutimo tolažbo. Če se nas dotakne nekdo, ki nas privlači, je odziv še intenzivnejši. Možgani ob prijetnem dotiku sprožijo sistem nagrajevanja in ustvarjajo lastne »koktajle sreče«, zaradi katerih si bližine želimo še več.
Zabloda zanikanja telesa
Po mnenju filozofinje se motijo duhovne in religiozne prakse, ki telo, dotik in spolnost razumejo kot oviro. S tem spregledajo, da prav telesna bližina gradi skupnost in občutek pripadnosti. A to ne pomeni poveličevanja razvrata — pomembna je srednja mera.
Ljubezen kot ravnovesje
Ljubezen nastaja v ravnovesju med telesom in mislijo, bližino in razdaljo, dotikom in ustvarjalnostjo. Ni ne zgolj biološki refleks ne čista ideja, temveč preplet hormonov, čustev in zavesti. Prav zato dotik ni razkošje, temveč temelj človeškega bivanja.
Preberite še: Ko filozofija prisluhne: Kdaj se ljudje po odgovore obračajo k filozofskemu svetovanju? (intervju)
