13. novembra smo ponovno obeležili Mednarodni dan prijaznosti. Na ta dan se ponavadi ljudje spomnimo na kakšno naključno prijaznost, ki bi jo ta dan lahko naredili za drugega, pa se drugače ne niti ne zavemo. In tukaj se mi poraja čudno vprašanje – koliko prijaznih dejanj bi moral narediti vojni zločinec, da bi se “odkupil” za svoja zlovešča dejanja? In ali se za grehe očetov lahko pokesajo sinovi? Danes ne bo govora o tipični vojni tematiki, o zlu, ampak o tistem, kar je tem sejalcem zla dajalo človečnost in redke občutke nežnosti – to so njihovi otroci.
V nadaljevanju izveste več o pretresljivih zgodbah otrok največjih zločincev Tretjega rajha.
Otroci nacistov – življenje s senco preteklosti
Kako bi živeli, če bi bil vaš oče eden najhujših zločincev v zgodovini? Bi ga zavrnili ali poskušali razumeti? Bi zbežali pred njegovim imenom ali skušali ločiti očeta od človeka, ki je sodeloval pri genocidu? Francoska avtorica Tania Crasnianski v knjigi Children of Nazis raziskuje, kako so se sinovi in hčere najvišjih pripadnikov Tretjega rajha spopadali z dediščino svojih očetov — ljudi, ki so sooblikovali in izvajali nacistični teror. Med očeti, o katerih piše, so Heinrich Himmler, Herman Göring, Rudolf Hess, Hans Frank, Martin Bormann, Rudolf Höss, Albert Speer in Josef Mengele — imena, ki so sinonim za zločine proti človečnosti.
Od pravljičnih otroštev do pregonov
Ti mogočni moški so svojim otrokom želeli zagotoviti varno in srečno otroštvo. Himmler je hčerki Gudrun pošiljal rože in čokolado, Göring pa je hčerki Eddi naročil razkošne obleke in jo vsak večer poljubil za lahko noč.
A po vojni se je vse spremenilo. Čez noč so njihovi očetje iz junakov postali zločinci. Otroci so se znašli na udaru sovraštva in sramu. Mnogi so bili izključeni iz šol, doživljali so ponižanja in se soočali z občutkom krivde za dejanja, ki jih niso storili. Edda Göring in Gudrun Himmler sta celo nekaj let preživeli v zavezniškem zaporu – ne kot zapornici, temveč kot begunki, ki sta iskali zatočišče.
Kako so se z “zapuščino očetov” spopadali otroci?
Ko so odrasli, so morali otroci nedvomno razčistiti s preteklostjo očetov. Njihove poti so bile zelo različne. Gudrun Himmler, Wolf Hess in Edda Göring so svoje očete branili. Niklas Frank (sin Hansa Franka) jih je odkrito obsojal. Brigitte Höss je poskušala pozabiti .Martin Bormann mlajši in Rolf Mengele sta očete zavračala, a jih hkrati nista mogla povsem izbrisati iz sebe.
Najbolj pretresljive so zgodbe tistih, ki so spoznali resnico in se morali soočiti z dejstvom, da so ljubili zločinca.
Brigitte Höss, hči poveljnika taborišča Auschwitz, je priznala očetovo krivdo in po vojni pobegnila v ZDA. Svojo identiteto je skrivala, a očetovo poročno fotografijo je vseeno hranila nad posteljo. »Bil je zelo dober do nas,« je zapisala. »Bral nam je pravljice, igral se je z nami.«
Rolf Mengele, sin očeta Josefa Mengeleja (z znanim psevdonimom Angel smrti), je bil zgrožen nad očetovimi dejanji, a ga kljub temu ni izdal. Po srečanju z njim leta 1977 v Braziliji je povedal: »Nikoli ne bi izdal svojega očeta. Nihče nima pravice zahtevati tega od mene.«
Ljubezen in zločin v isti družini
Kako je mogoče ljubiti nekoga, ki je poosebljenje zla? Crasnianski skuša razumeti to protislovje. Martin Bormann mlajši je nekoč dejal: »Peta zapoved od nas zahteva, da spoštujemo svoje starše kot starše – ne kot ljudi, ki delujejo v družbi.«
Avtorica priznava, da vseh odgovorov ni mogla najti, saj so ji sogovorniki večinoma odrekli intervju. Edini, ki je privolil, je bil Niklas Frank. Njegovo pričevanje je eno najmočnejših v knjigi. Ko je kot deček prvič videl fotografije iz taborišč, je zapisal: »Otroci, ki so bili stari toliko kot jaz, so umirali le nekaj kilometrov od gradu, kjer sem se vozil s svojim malim avtomobilčkom. Grozljivo spoznanje.«
Preberite še: Pozabljene ženske junakinje reformacije
