Kako otroku razložiti bolezen starša? Maja Vervega Vrebac in njen mož Gabrijel sta uživala polno družinsko življenje s tremi majhnimi otroki . Nato pa je udarila novica, ki si je nihče ne želi slišati dvakrat: rak se je vrnil. To je zgodba o njihovem spoprijemanju z boleznijo, predvsem pa o tem, kako po Majinih besedah: “Otroci čutijo vse – ko je mami žalostna in ko je oči prestrašen.”
Ko je oči v bolnišnici: Perspektiva štiriletne deklice
Maja in Gabrijel sta starša štiriletni deklici in dvoletnima dvojčkoma. Ko se je rak vrnil, se je njun svet čez noč spremenil, a svet njunih otrok je še vedno svet igre, topline in risbic. Maja iskreno pripoveduje o tem, kako njuna štiriletnica doživlja očetovo odsotnost.
Hčerka že razume več. Ko ji rečem, da je očka v bolnišnici, to sprejme. V vrtcu mu vsak dan nariše risbico. O njem se veliko pogovarjava. Na srečo bolnišnice ne dojema kot nečesa strašnega, ampak kot kraj, kjer ljudje ozdravijo in si naberejo moči. In mislim, da je to ena lepših perspektiv.

Otroci so ogledalo naših čustev
Čeprav sta dvojčka še majhna, Maja opaža, da besede niso edini način komunikacije. Otroci berejo energijo v hiši. Čutijo, ko je mami žalostna in ko je oči prestrašen.
V vsakodnevnem kaosu najina čustva morda nimajo vedno prostora, da bi prišla na plan. Ko oči ni doma, ga pogrešajo. Četudi dvojčka tega še ne znata ubesediti, je njuna stiska prisotna v tišini.
Dovolite si jokati: Zakaj so čustvovanja pred otroki pomembna?
Maja poudarja, da je v takšnih trenutkih pomembno priznati, da odrasli nimamo vseh odgovorov. Prizna, da pred otroki tudi joče, saj želi, da vedo, da so čustva del življenja.
Otroci so razlog, da ni veliko časa za pogrezanje v temne misli. Ob njih moraš vstati, pripraviti zajtrk, obrisati solze. A ko pride val strahu, si dovolim biti ranljiva. Tudi mame in očiji jočejo. In s tem ni nič narobe.
Če se vi ali ljudje, ki jih imate radi trenutno spopadate z rakom, se lahko za pomoč v stiski obrnete na OnkoFon.














