25. novembra smo obeležili svetovni dan boja proti nasilju nad ženskami. Koliko je med nami takih, ki je izkušnjo nasilja že doživela, od neprimernih dotikov, zbadljivk do udarcev in brc? Koliko od nas tega ni občutila na lastni koži, pa vendar ostaja ostrina grobih besed in dotikov, ki so jih doživele prednice, v našem kolektivnem genskem zapisu?
Skozi dokumentarec RTV Slovenije, z naslovom Juha z arzenikom spoznamo zgodbe osiromašenih žensk (t.i. bajtark) preteklega stoletja, ki so bile več kot le matere, žene in delavke. Bile so žrtve in kasneje tudi morilke. Več o prepletu njihovih zgodb s statistiko femicidov (umorov žensk) na Slovenskem danes – v nadaljevanju.
Krvave poti upora: Ko žrtev postane storilka
Dokumentarec osvetljuje temne plati preteklega stoletja, kjer je bil edini izhod iz neznosnega nasilja pogosto skrajni, nečloveški čin. Te zgodbe, čeprav šokantne, razkrivajo socialni in psihični kontekst časa, v katerem ženske niso uživale pravic enakopravnosti.
Zgodovinarka Mateja Ratej širše razumevanje takratne okrutnosti: “V 20. letih 20. stoletja so bili družinski agresorji večinoma moški, ki so predelovali notranjo travmo nasilja 1. svetovne vojne, za katero jim nikoli ni nihče nudil pomoči.” Nekaj let po tem so bile na povračilne “udarce” pripravljene tudi ženske.
Tragedija detomora Katarine Leban
Novinar Ervin Hladnik Milharčič v dokumentarcu izpostavlja pretresljivo usodo mlade ženske, Katarine Leban, ki je storila detomor. V 30. letih prejšnjega stoletja, ko Primorska zaradi slabega letine ni obrodila grozdja in ni bilo dela, se je 25-letna Katarina odpravila na Štajersko. Tam je padla v roke izkoriščevalskega kmeta; postala je brezpravna služkinja, vredna niti postelje. Spala je namreč lahko le na vreči slame v hlevu.
Ko ji je krut gospodar naposled omogočil spanje v postelji, se je groza še povečala. Spala je lahko le pri njegovem sinu, s kateru je kmalu porodila otroka. Po porodu v mariborski porodnišnici je niso želeli spustiti nazaj v domače okolje zaradi domačega nasilja. Novinar zaključi: “Izgubljena, jezna in nemočna, je Katarina tavala z otrokom po Mariboru, dokler ga v skrajnem obupu ni vrgla v Dravo.”
Zgodba Helene, ki je kuhala arzenikovo juho
Grozljivi zapisi o umoru posestnika Ivana Lucija iz leta 1919 razkrivajo grozljiv niz dogodkov, ki so njegovo ženo in hčerki gnali v skrajni obup. Žena Helena in njeni hčeri so posestnika umorile z davljenjem in ga nato obesile, ker je vztrajal, da posestvo prepusti starejšemu sinu, namesto starejši hčerki Jožefi, ki je noseča iskala dom.
Helena je sprva poskušala zastrupitev, celo velela je hčerki, naj na Dunaju poišče arzenik, vendar poskus z vkuhavanjem strupa v juho ni bil uspešen. Pri izpovedi je Helena razkrila primarni motiv dejanja: “Pretepal me je do nezavesti.”
Femicid v Sloveniji: Statistični podatki SURS (2014-2024)
Medtem ko nam zgodbe iz preteklosti razkrivajo, kako so ženske same včasih postale storilke zaradi nasilja, se današnja statistika osredotoča na sodobno manifestacijo femicida – umora žensk in deklet zaradi njihovega spola.
Statistični urad Republike Slovenije (SURS) poudarja, da so najpogostejši povzročitelji femicida intimni partnerji in preostali družinski člani. Podatki jasno kažejo na rodno razliko v motivaciji in storilcih umorov.
Ženske najpogosteje umorijo intimni partnerji. Skoraj tri četrtine umorjenih žensk v Sloveniji je bilo žrtev umora s strani bližnje osebe (partnerja ali družinskega člana). Moške najpogosteje umorijo znanci ali neznanci. Pri moških je struktura storilcev drugačna; najpogosteje (67,4 %) so bili morilci znanci žrtve ali neznanci. Uboji v partnerskem razmerju pri moških predstavljajo le 10,5 % vseh primerov.
Ti podatki poudarjajo, da je za ženske največje tveganje za umor prav v okolju, ki bi moralo biti najvarnejše – v družinskem ali partnerskem krogu. Femicid tako ostaja opozorilo, da je nasilje nad ženskami sistemski problem, ki terja kolektiven odgovor in spremembo.
Naj za konec odmeva stavek iz dela dokumentarca o 21-letnici, ki je svojega napadalca pokončala z motiko: “Nedolžna, brezpravna, nevzgojena, neizobražena in fizično groba viničarka bi le težko postala junakinja ženskega gibanja, vendar nam sporoča: ženske so utirale pot proti družbeni emancipaciji tudi preko lastnih teles in žrtev, tudi in celo morda najbolj učinkovito skozi nasilje.” Naj to ne bo odpustek, ampak še en opomin k brezpogojni enakopravnosti.
Preberite še: Več kot polovica žensk je že bilo žrtev nasilja
