Pretekli teden smo obeležili materinski dan, čas, ko se s hvaležnostjo oziramo na vezi z našimi materami, a za mnoge je to tudi obdobje globoke refleksije o izgubi in težkih preizkušnjah, ki jih v družino prinese duševna bolezen. Psihoterapevtka Janja Jeanette Bizjak v svoji pretresljivi izpovedi razkriva plasti življenja z mamo, ki se je borila z bipolarno motnjo, ki je naredila samomor, hkrati pa opisuje svojo lastno pot soočanja z diagnozo, ki jo poznamo pod imenom obsesivno-kompulzivna motnja. Njena zgodba ni le zapis o bolečini, temveč predvsem pričevanje o ženski moči, globoki povezanosti in končni zmagi nad temo, ki jo včasih prinese usoda.
Portret matere: Večna borka v senci diagnoze
Janja svojo mamo opisuje kot prav posebno osebo, večno optimistko in izjemno borko, kar je ključen poudarek za razbijanje družbene stigme, da so ljudje, ki storijo samomor, šibki. Njena mama je zbolela že leta 1967, vendar v tistih časih diagnoza ni bila pravilna, saj so jo zdravili zgolj za depresijo.
Moja mama je bila prav posebna oseba. Bila je večna optimistka ter velika borka. To se mi zdi zelo pomembno, ker nekateri, ki ne poznajo te problematike, mislijo, da samomor delajo šibke osebe.
Šele leta 1980 je na strokovni obravnavi prejela pravo diagnozo, ki je razkrila, da gre za bipolarno motnjo, čemur je sledilo neverjetnih šestindvajset let remisije. V tem dolgem obdobju je mama živela polno in uspešno življenje, kar dokazuje, da duševna bolezen ne definira človeka, če je zdravljenje uspešno in stabilno.
Ko se srečata dve poti: Bipolarna motnja in obsesivno-kompulzivna motnja
V družinsko dinamiko je močno posegla tudi Janjina lastna preizkušnja, saj je za simptomi, ki jih povzroča obsesivno-kompulzivna motnja, zbolela že v zgodnjem otroštvu, ponovno pa pri osemnajstih letih. Takrat v Sloveniji ozaveščenost o tej motnji še ni bila na današnji ravni, zato nihče ni zares razumel njenih stisk.
Kljub izzivom, ki sta jih prinesli njeni diagnozi, je bila vez med njima vedno močna in ljubeča. Čeprav je Janja svojo lastno stisko ob obsesivno-kompulzivni motnji v tistem obdobju doživljala zelo osamljeno, je izjemno cenila mamino podporo.
Usodna prelomnica in neizprosen trud za bližnjega
Prelomnica v njunih življenjih se je zgodila leta 2000, ko se je mama odločila za selitev, da bi skrbela za svojo dementno mamo. Desetletje izjemnih naporov in požrtvovalnosti je terjalo svoj davek, saj se je leta 2006 bipolarna motnja vrnila v najhujši obliki. Obdobje do leta 2010 je bilo za obe izjemno naporno, saj je mama kljub hospitalizacijam in močnim zdravilom vztrajala pri oskrbi svoje matere.
Vsi ti pogovori so se vedno vrteli v krogih in na žalost pametne rešitve ni bilo na vidiku.
Mama se je zavedala, da bi stara mama v domu starejših izgubila svobodo, zato je vztrajala do konca, kar pa je bilo za njeno lastno krhko duševno zdravje žal uničujoča obremenitev.
Soočanje z odhodom in iskanje notranjega miru
Ko je Janjina mama decembra 2010 zapustila ta svet, je bil to neopisljiv šok, ki ga je Janja doživela v času, ko se je tudi sama še krčevito borila za svojo ozdravitev in finančni obstoj.
Sestra Nataša mi je kasneje povedala, da je večkrat pomislila, da bom tudi jaz šla za mamo… Da ne bom zmogla iti naprej, ker tudi sama še nisem bila zdrava in samostojna.
Tragika duševne motnje in soočanje s krivdo
Kljub tragičnemu dogodku pa Janja Jeanette in njena sestra nista zapadli v uničujoče občutke krivde, saj vesta, da sta za mamo naredili čisto vse, kar je bilo v njuni moči. Strokovno pojasnilo, da je bila mama v času dogodka v psihotičnem stanju, jima je pomagalo razumeti, da dejanje ni bilo zavestna odločitev njune ljubeče mame.
“Krivde nisva imeli, ker sva točno vedeli, da sva naredili čisto vse kar sva zmogli in znali.”
Ponos na preživetje in moč osebne rasti
Danes Janja na svojo preteklost gleda s ponosom, saj je ob podpori bližnjih in ustreznih strokovnih obravnav premagala najhujše viharje. Svojo moč je črpala iz duhovnosti, osebne rasti in dejstva, da so bila njuna najlepša skupna leta neizbrisljiva.
“Najbolj pa so nama pomagali duhovnost, osmišljanje ter osebna rast in mogoče tudi dejstvo, da smo z mamo preživele res najlepša leta in tega ne more izbrisati nihče.” Njena zgodba ostaja močan opomnik, da obsesivno-kompulzivna motnja in druge duševne stiske zahtevajo ogromno poguma, a da je s pravo podporo in razumevanjem mogoče najti pot nazaj v polno in radostno življenje.
Preberite še: Motnje hranjenja in moški (intervju s psihoterapevtko)
