Nisem verjela, dokler nisem včeraj pogledala svojega “screen time-a”. Zdaj pa lahko priznam. Sem digitalni odvisnik.. Telefon je moja podaljšana roka, moj spomin, moj vremenoslovec, moj svetovalec in, bodimo iskreni, moja digitalna “duda” za vsako nerodno tišino.
Zato, ko je uredništvo dejalo: “Amadeja, en dan brez zaslona prosim, da vidimo, kako se obnese,” sem se počutila, kot da so mi naročili, naj bosa pretečem maraton.. Ampak, za eksperiment in bralce, sem se “žrtvovala” in ugotovitve so bile presenetljive.
Jutro brez budilke in prebujena nostalgija
Ker sem telefon izklopila že en večer prej, sem se prvič po dolgem času prebudila brez budilke. K sreči je moja “notranja budilka” lepo konsistentna in se pravočasno zbudim, ampak kaj pa naj počnem zdaj? Moja “dovodna žila” do novic in sveta je pretrgana. Naj grem po časopis v trgovino? A ste smešni?! Vsako jutro poleg novic začnem tudi z glasbo – Youtube prižgem takoj, ko se zbudim in z glasbeno spremljavo opravim jutranje aktivnosti in si pripravim zajtrk. Tokrat pa tišina. In v tistem trenutku me prešine: Čakaj malo, ali nisi lani za božič dobila tisti gramofon, ki si ga tako želela, potem pa nanj preprosto pozabil/a? Ja, to bo to.
Seveda! Gramofon, ta anti-digitalni artefakt, me je potrpežljivo čakal v dnevni sobi. Potem ko sem vanj butnila in odgnala debelo plast prahu, mi je uspelo usposobiti iglo. V roku parih minut, ki se niso zgodili z enim klikom, ampak z resnim ročnim delom, je po stanovanju že donel veličastni Bruce Springsteen. Tisti trenutki povezovanja s toplim zvokom vinilke so mi dali nepričakovano, skoraj terapevtsko zadovoljstvo – precej bolj kot glasba s YouTuba.
“Mogoče ta dan le ne bo tako grozen,” sem si rekla. No, vsaj dokler ne bom morala pogledati, ali bo dež. Ker za to pa res ne vem, koga naj vprašam. Naj mar pogledam skozi okno?!
Faza panike ali kako priti na cilj brez navigacije
Potem pa je prišla panika na pragu stanovanja. Šla sem v trgovino v kateri sem iskreno bila že dvakar, ampak sem si vedno naredila navigacijo – udobje, da ne rabim razmišljati, kdaj levo in kdaj desno po malih uličicah. Seveda mi je bilo danes za to “lenobo” izjemno žal. Moj edini zemljevid je bil tisti zastareli, pol-izbrisani spomin v glavi, ki je nazadnje posodobitev dobil leta 2028. Seveda sem se avtomatsko ujela, da s fantomskim gibom preverjam prazen žep – krč v dlani, ki išče GPS signal. Odločil/a sem se, da bom sledila občutku, pa kljub temu, da sem že v gimnaziji totalno pogorela pri geografiji.
Kot ste seveda lahko pričakovali sem končala v povsem neznani soseski, kjer sem obupno strmela v tablo z ulicami. Vrhunec obupa? Razmišljala sem, da bi se ustavila in vprašala človeka. Vprašati človeka! Morda sem vam zdi smešno, ampak za pripadnika generacije Z je to res zadnje pribežališče. Na srečo mi je uspelo prepoznati določeno stavbo in tako sem se, po 15 minutah preveč zmedenega tavanja, le priplazila do cilja. “Wow, res bravo,” sem si sarkastično plosknila.
Kaj že narediš, ko ostaneš sam za mizo pa nimaš telefona?
Najhujša preizkušnja je prišla, ko sem se dobila s prijateljem na kavi. Vse je bilo dobro, dokler ni rekla: “Samo skočim na stranišče, takoj pridem.” Ostala sem sama. Popolnoma, s kavo, ki se je hladila, in prazno mizo. Običajno v takem trenutku avtomatično pograbim telefon – to je moja varnostna mreža pred zunanjim svetom in nek avtomatski ščit pred pogledi, da sedim sama in izgledam osamljeno. A tokrat? Zaslona ni bilo. In prav smešno se je bilo zalotiti, kako me je sram.
Najprej sem se delala, da iščem po torbici, samo da bi delovala zaposleno. Ko to ni uspelo, sem začela strmeti v druge ljudi, dokler niso oni začeli strmeti vame. Sedeča sama brez telefona, sem izgledala verjetno kot nek agent v civilu, ki čaka na signal. Na koncu sem se lotila analiziranja madeža od kave in opazovala, kako se svetloba lomi skozi kozarec. Ko se je prijateljica vrnila, sem ji z navdušenjem razložil/a podrobnosti o strukturi kavne usedline. Njen pogled je bil neprecenljiv. Tale neprijetna tišina je bila najbolj izobraževalna tišina mojega življenja.
Po večerjo brez denarja
Najboljši trenutek dneva je bil verjetno ob blagajni. Pohitela sem v trgovino po nekaj stvari za večerjo. Vse je bilo v redu, dokler nisem stopila v vrsto za blagajno in ugotovila, da s seboj nimam … denarnice.
Seveda, denarnica! Kdo jo sploh še uporablja? Jaz odkar je to mogoče plačujem izključno z mobilnikom.
Najprej sem panično potipala po vseh žepih. Nato sem se zavedela absurda: v žepu ni mobilnika, ni ne kartic, ne digitalne denarnice, ne kovancev. Stala sem tam, z litroma mleka, vrsta se je premikala, moj želodec pa tudi. Blagajničarka me je gledala, kaj mi je, da sem tako živčna. Tik preden bi prišla na vrsto, sem se obrnila in šla domov brez hrane. Zaklela sem se, da ne grem več nikamor brez fizične denarnice ali pa vsaj kakšnega kovanca v žepu, ki je bil včasih vedno tam.
Večerni dolgčas: Ko telefon zamenja kreativa
Zvečer, ko sem se končno zvalila na kavč in telo je že zahtevalo dozo digitalnega hipnotizma, se je zgodil finalni šok. Moja roka je avtomatsko iskala telefon za hipnotično scrollanje. Ker televizije nimam, telefon pa je spal, je nastala tišina in dolgčas. Tak, resničen, primaren dolgčas, ki se ga naša generacija boji bolj kot izgube Wi-Fi signala.
Strmela sem v steno in razmišljala o smislu življenja – kar je bilo nevarno. Nato sem se spomnila, da sem si za rojstni dan privoščila stojalo za slikanje in nekaj akrilnih barv, ki so sedaj lovile prah. Ja vem, kaj si mislite, veliko neuporabljenih daril imam! V trenutku obupa, ko nisem imela kam usmeriti svoje pozornosti, sem si dovolila, da moj dan brez zaslona kulminira v kreativnem kaosu.
Namesto “binge-watchinga” sem imela “binge-painting“. Tri ure kasneje je nastala (blago rečeno) abstraktna umetnina, ki je verjetno videti kot barvni izliv čustev ob digitalni osamljenosti. A tista tišina in fokus na čopiču, ne na zaslonu, sta mi zoper prinesla nepričakovan občutek svobode. Očitno je res, da ko izklopiš zaslon, te tvoj ustvarjalni “možgan” neha sabotirati!
Zaključek: Izklopila telefon – vklopila sebe
Torej, kaj sem se naučila v teh 24 urah brez?
Ugotovila sem, da je moj rokopis katastrofa, moj spomin slab in da sem brez navigacije v resnici geografsko nepismena. Videti sem bila kot agent v civilu v kavarni in brez sramu sem morala pustiti mleko v trgovini. A najbolj pomembno? Ugotovila sem, da so tam v kotu nekje čakali gramofoni in čopiči, ki so znali vklopiti tisti del možganov, ki ne potrebuje polnilnega kabla.
Bilo je naporno, a bilo je osvežilno. Bi ponovila? Morda. Ampak najprej moram preveriti, kaj sem zamudil/a v zadnjih 24 urah – po mojih izračunih, vsaj 10 nepomembnih sporočil, 47 storyjev in en reel, ki mi bo verjetno spremenil življenje. Zdaj pa mi oprostite. Grem se priklopiti nazaj v svet!
