Čas reformacije (16. stoletje) je v zgodovino zapisan z imeni Luther, Kalvin in Trubar. Toda pod to močno moško “fasado” so novo cerkveno in družbeno podobo bistveno sooblikovale ženske. Reforme, ki jih je prinesel protestantizem – zlasti ukinitev celibata in poudarek na družini – so povsem na novo definirale vlogo ženske. Iz tihega samostana se je preselila v “hišno cerkev”, kjer je postala ključna vzgojiteljica v veri in upraviteljica novega, bolj etičnega gospodinjstva.
Ker je jutri dan reformacije, danes predstavljamo nekaj markantnih žensk, ki so uporabile svoje moči in spretnosti, da bi pridobile “glas” in vlogo v lastnem jeziku. Spoznate jih v nadaljevanju.
Slovenska reformatorka Barbara Sitar – več kot le zvesta spremljevalka Primoža Trubarja
V slovenski reformaciji je najpomembnejša ženska, ki je stopila iz ozadja, Barbara Sitar (ok. 1528–1565/66). Njena vloga je ključna za slovensko pismenost, saj je bila steber družine Primoža Trubarja, osrednje osebnosti slovenske reformacije in avtorja prvih slovenskih knjig.
Kranjčanka v izgnanstvu
Barbara, hči kranjskega meščana in sestra kaplana Jurija Sitarja, se je na Trubarjevo povabilo pridružila svojemu možu v negotovem in napornem izgnanstvu v Nemčiji (Kempten, Rothenburg).
Njena vloga v Trubarjevem življenju in slovenski reformaciji je bila večplastna. Potrdila je nov ideal, saj je njena poroka s Trubarjem na Kranjsko prinesla sporočilo, da je zakon duhovnikov zakonit in blagoslovljen, s čimer se je uveljavil reformatorski model družine. Zagotovila je tudi ključno zaledje za pismenost, saj je kot Trubarjeva zvesta žena in mati njunih otrok (med njimi tudi kasnejšega sina in reformatorja Primoža mlajšega) ustvarila temelj, ki je možu omogočil, da se je posvetil pisanju in tiskanju prvih slovenskih knjig.
Nazadnje je bila pričevalka življenja v izgnanstvu, kar dokazuje pooblastilo iz leta 1554. V tem pravnem dokumentu, naslovljenem nase, je med drugim navedla, da sama ne more potovati na Kranjsko zaradi “ženske boječnosti” in skrbi za “tri male otročiče”, kar je dragocen vpogled v realnost življenja slovenske protestantske družine v izgnanstvu, hkrati pa priča o njenem meščanskem poreklu in pravni vlogi.
Evropske reformatorke: Od nune do matriarhinje
Katarina von Bora (Katharina von Bora, 1499–1552): Matriarhinja Wittenberga
Katarina von Bora je najbolj znana reformatorka v Evropi. Ženska, ki je res podpirala vsaj tri vogale pri hiši, kot rečemo pogovorno. Nekoč nuna, ki je ubežala iz samostana in se poročila z Martinom Luthrom. Postala je vzor protestantske žene in matere ter izjemna “menedžerka”: vodila je veliko gospodinjstvo, upravljala finance in celo vodila posestvo, s čimer je Luthru omogočila neovirano teološko delo.
Katarina Zell (Katharina Zell, 1497–1562): Glas ljudstva in socialna delavka
Katarina Zell je bila ena redkih žensk, ki so javno sodelovale pri reformaciji. Pisala je brošure in nudila zatočišče ter pomoč protestantskim beguncem v Strasbourgu.
Idellette de Buren Calvin (umrla 1549): Podpora za velikana
Idellette je bila žena Jeana Calvina. Njena vloga je bila v tihi podpori in zvestobi, ki jo je nudila asketskemu Calvinizmu, s čimer je potrjevala nov ideal zakona.
Ženske, ki so stvari vpeljale v “prakso”
Če so moški reformatorji pisali in tiskali knjige, so bile ženske tiste, ki so reformacijo prenesle v vsakdanje življenje. Naredile so jo del vzgoje, gospodinjstva in etike. Zato so te ženske tihe junakinje. S svojim delom so ustvarile kulturno in versko okolje, ki je reformaciji omogočilo preživetje in uspeh, s čimer so tudi kulturi postavile trdne temelje.
Preberite še: ste utrujeni ali izčrpani – preverite
