O sistemskih nesmislih rejništva, postopku in nazivu. Helena Hartte je v svetu rejništva približno eno leto, a je že hitro trčila ob birokratske stene in zastarelo izrazoslovje, ki po njenem mnenju ne opisuje resničnega odnosa med njo in otroki. Več o njeni zgodbi z rejništvom v nadaljevanju.
Absurd uradnega naziva
Eden največjih izzivov, s katerim se sooča, je dejstvo, da zakonodaja kot nosilca rejništva prepozna le eno osebo.
Uradno sem REJNIKOVA ŽENA. Niti rejnica. Nosilec je ena oseba, kar je velik absurd. Izgleda, kot da ne živim v istem domu ali da samo pijem kavo, moj mož pa vse sam postori
pojasnjuje Helena. Pravice in dolžnosti izvajalcev rejništva natančno določa Zakon o izvajanju rejniške dejavnosti. Sogovornica opozarja, da je takšen naziv nerealen in brez občutka do njene vloge. Kot pove: »Žena sem samo svojemu možu. Otrokom sem lahko mama, tetka, nana – karkoli, s čimer se počutijo udobno.«
Zastarela terminologija, ki vzbuja stigmo
Helena izpostavlja, da je slovenščina eden redkih jezikov, kjer je koren besede za »rejnico« enak izrazu za rejo živali, kar se ji zdi absurdno. »Ko slišiš rejnik ali rejnica, vidiš pred očmi staro gospo, ki v kletkah hrani živali, v tretji pa otroke. Izraz vzbuja stigmo,« pravi. V drugih jezikih je po njenih besedah skoraj vedno prisotna beseda »mama«, kar je naravno:
V vrtcu rečejo: ‘Greš domov, je prišla mama’. Nikdar ne rečejo, da je prišla ‘rejnikova žena’. To pri otroku povzroča zmedenost, sram in zardevanje. To ni vredu.
Pot do rejništva ni kratka
Postopek na CSD je trajal približno eno leto. Helena poudarja, da CSD preveri vse: od finančnega stanja, zdravstvenega in psihološkega zdravja, do doma in odnosov v družini. »Precej pogovorov je, dobro te želijo spoznati. In prav je tako,« zaključuje Helena, ki je s partnerjem starš nekaj več kot eno leto.
Preberite še: Babica odkrito: Največja napaka so nerealna pričakovanja ob porodu
