Virtualna resničnost že dolgo ni več le tehnična novost ali zabavna igrača. Postaja prostor izkušenj, v katerem se prepletajo telo, zaznava in zavest. O tem, kaj virtualna resničnost pravzaprav pomeni za naš odnos do resničnosti, intimnosti in doživljanja, smo govorili s filozofinjo Katarino Majerhold, ki se v svojem delu ukvarja z vprašanji telesa, tehnologije in človeške izkušnje.
Ko zaznava prehiti razumsko presojo
Virtualna resničnost deluje neposredno na čute. Uporabnik se ne sooča več z vsebino na razdalji, temveč je vanjo vključen. Prav ta vključenost je razlog, da VR pogosto sproži močne telesne in čustvene odzive. »Virtualna resničnost je prepričljiva zato, ker nagovarja naše zaznavne mehanizme, še preden jih uspemo racionalno ovrednotiti,« pojasnjuje Majerhold. Ko so vid, sluh in gibanje usklajeni, možgani hitro sprejmejo iluzijo prisotnosti. Občutki so resnični, četudi okolje ni materialno.
Je virtualno manj resnično?
Vprašanje resničnosti virtualnih izkušenj se zdi intuitivno – če ni fizično, ne more biti resnično. A filozofija ponuja drugačen pogled. »Če nas izkušnja čustveno, telesno ali psihološko zaznamuje, potem ima vrednost, ne glede na to, ali se je zgodila v digitalnem ali fizičnem prostoru,« poudarja Majerhold. V tem smislu virtualna resničnost ne izniči realnosti, temveč jo razširi. Gre za novo plast izkušenj, ki obstaja vzporedno s fizičnim svetom.
Od simulacije k izkustvu
Virtualna resničnost se je sprva uporabljala predvsem kot simulator – za urjenje pilotov, kirurgov in reševanje kriznih situacij. Danes pa presega zgolj funkcionalno rabo. »VR ni več samo orodje za učenje, ampak postaja medij izkustva,« pravi Majerhold. »Omogoča nam, da nekaj doživimo, ne le razumemo.« Prav ta premik odpira prostor za uporabo VR v terapiji, izobraževanju in celo pri razvijanju empatije, saj posameznik vstopi v perspektivo drugega.
Tehnologija in telo nista ločena
Ena pogostih zmot je, da je virtualna resničnost ločena od telesa. V resnici se telo v VR nenehno odziva – srčni utrip se spremeni, mišice reagirajo, čustva se sprožijo. »Virtualna izkušnja je vedno utelešena,« opozarja Majerhold. »Telo je prisotno, tudi če je okolje digitalno.« To pomeni, da VR ni pobeg iz telesa, temveč drugačen način njegove aktivacije.
Kje so meje virtualne resničnosti?
Kljub potencialu Majerhold opozarja, da virtualna resničnost odpira tudi pomembna etična vprašanja. Če tehnologija postane vse bolj realistična, se moramo vprašati, kje so meje varnosti, odgovornosti in smisla. »Ni vprašanje, ali je VR dobra ali slaba. Vprašanje je, kako in zakaj jo uporabljamo,« poudarja.
Virtualna resničnost lahko spodbuja razumevanje, učenje in nove oblike izkušnje, a hkrati zahteva refleksijo in zavedanje, da ne more – in ne sme – nadomestiti vsega, kar pomeni biti človek.
Resničnost kot odprto vprašanje
Morda največja vrednost virtualne resničnosti ni v tehnologiji sami, temveč v tem, da nas prisili k ponovnemu razmisleku o tem, kaj razumemo kot resnično, telesno in vredno. »Virtualna resničnost nas ne oddaljuje od realnosti,« sklene Majerhold. »Nasprotno – pokaže nam, kako zapletena in večplastna je realnost že sama po sebi.«
Preberite še: Virtualna resničnost in pornografija: Vaša samozavest lahko doživi hud udarec
