Umetna inteligenca ni le tehnološko orodje, saj vpliva na to, kako razmišljamo, kako komuniciramo in kako deluje demokracija, opozarja nekdanji grški premier George Papandreou. Na nedavnem vrhu Združenih narodov o umetni inteligenci v Ženevi je spregovoril o tem, kako bi na sodobno dobo UI morda gledala filozofa Sokrat in Platon in zakaj bi bila njuna opozorila danes bolj aktualna kot kdaj koli prej.
UI en izmed velikih izzivov demokracije
Papandreou meni, da bi Platon umetne inteligence ne videl kot orodje resnice, temveč kot sence v svoji znameniti alegoriji o jami. V njej ljudje opazujejo odseve predmetov, ki jih meče ogenj, ne da bi se zavedali, da je resnični svet onkraj jame. Tudi danes naj bi mnogi svet dojemali skozi filtre družbenih omrežij in algoritmov – podobno, kot so Platonovi ujetniki v jami doživljali iluzijo resničnosti.
»Umetna inteligenca ni sončna svetloba zunaj jame, temveč zanimiva, prepričljiva, a zavajajoča senca v njej,« je dejal Papandreou. Po njegovem mnenju se demokracije danes spopadajo z velikimi izzivi in eden izmed njih je prav umetna inteligenca, ki lahko prispeva k centralizaciji moči, zamegljevanju resnice in polarizaciji javnosti.
Ali umetna inteligenca pomaga graditi pravičnejšo družbo?
Tudi Sokrat, Platonov učitelj, bi bil po Papandreoujevem mnenju danes previden. Bil je znan po tem, da je postavljal neprijetna vprašanja in iskal resnico, tudi če je bil zato nezaželen. Zavrnil je retoriko, ki išče zmago, namesto razumevanja, kar se po Papandreouvem mnenju danes pogosto dogaja na platformah, ki jih poganja umetna inteligenca.
»Ali družbena omrežja in umetna inteligenca prispevajo k dialogu ali ga uničujejo? Ali so všečki in odzivi nova oblika ustrahovanja? Ali še znamo spoštljivo razpravljati?« se sprašuje nekdanji premier. Prepričan je, da bi Sokrat vprašal, ali umetna inteligenca pomaga graditi pravičnejšo družbo ali pa le še bolj koncentrira moč v rokah peščice. In ali spodbuja razumevanje ali pa zgolj utrjuje lažne gotovosti?
Papandreou vidi tudi potencial za drugačno uporabo tehnologije. Spomni na antično grško prakso javne razprave, kjer so državljani soodločali o zadevah skupnosti. Podoben princip bi se po njegovem lahko prenesel v sodobnost, na primer v obliki digitalnih platform, kjer bi državljani lahko izrazili mnenje o pomembnih vprašanjih, kot je regulacija umetne inteligence. Vsi bi dobili glas, tudi tisti, ki so sicer pogosto izključeni.
Tudi študije imajo zaskrbljujoče rezultate
Hkrati z filozofskimi premisleki narašča tudi skrb znanstvene skupnosti. Študija laboratorija MIT je pokazala, da dolgotrajna uporaba umetne inteligence, zlasti pri šolskem delu, lahko oslabi delovanje možganov. Uporabniki ChatGPT so pokazali nižjo angažiranost, manj izvirnosti in večjo težnjo po kopiranju. Raziskovalci opozarjajo, da je takšna odvisnost od UI lahko posebej škodljiva za mlade, katerih možgani se še razvijajo.
Avtorica študije, raziskovalka Nataliya Kosmyna, je pojasnila, da želi s hitrim razkritjem opozoriti na nevarnost, preden se UI množično uvede v izobraževalni sistem. »Ne smemo postati samo pasivni sprejemniki informacij. Možgani se morajo razvijati z aktivnim razmišljanjem, ne s prepuščanjem tehnologiji,« je opozorila.
Tudi Papandreou poudarja pomen razmisleka. V svetu, kjer vse več ljudi verjame, da UI ve vse, bi morali ravnati ravno nasprotno: »Moramo razumeti, kaj od teh informacij je veljavno, kaj ne, in kako vse skupaj vpliva na nas. Potrebujemo ponižnost.«
Sokrat je že pred več kot dva tisoč leti učil, da resnična modrost ni v znanju, ampak v zavedanju njegove omejenosti. Ko so ga razglasili za najmodrejšega med Grki, je sam odgovarjal, da je morda res tako, saj se zaveda, da ničesar ne ve. Morda je prav ta misel danes ključna: »Edina prava modrost je v tem, da veš, da ničesar ne veš.«
