Slovenska medicinska akademija (SMA) je ostro skritizirala sprejetje zakona o pomoči pri prostovoljnem končanju življenja, ki po njihovem mnenju ni bil ustrezno usklajen z zdravstveno stroko. Zakon zdravnikom in psihiatrom nalaga vlogo v postopku, za katero “niso bile predhodno dogovorjene zadolžitve z zdravstveno stroko in strokovnimi združenji”, opozarjajo v sporočilu za javnost.
Čeprav je zakon dobil podporo večine poslancev in volivcev na referendumu, zdravniki v akademiji opozarjajo, da posega v temeljni odnos med bolnikom in zdravnikom, hkrati pa spregleda osnovna etična načela zdravstvenega poklica.
“Zdravniki se opredeljujemo do zakona na nepolitični, nestrankarski, neverski, poklicno avtonomni način in ne dovolimo, da bi nam zaradi izraženih stališč kdorkoli pripisoval drugačno kot le zdravniško-deontološko stališče,” so zapisali.
Zdravnik kot orodje postopka?
V akademiji opozarjajo, da “sedanje besedilo zakona kljub drugačnim obljubam zakonodajalca ohranja zdravnika v centru zakonske procedure kot pomočnika pri samomoru sočloveka”, kar je po njihovih besedah v ostrem nasprotju z zdravniško deontologijo in mednarodnimi etičnimi smernicami, kot je Ženevska deklaracija Svetovnega zdravniškega združenja (WMA).
Poleg tega so zaskrbljeni, ker zakon ne vsebuje določb, ki bi jasno ščitile pravico zdravnikov do ugovora vesti ali jih razbremenile neposredne vloge v postopku.
Kako to urejajo v drugih državah z zakonsko urejeno pomočjo pri smrti?
Slovenija ni prva država, ki je zakonsko uredila pomoč pri končanju življenja. Države z daljšo prakso so postopke natančno definirale, pogosto z vključitvijo več zdravstvenih in pravnih varovalk.
NIZOZEMSKA
Na Nizozemskem od leta 2002 velja Zakon o prekinitvi življenja na prošnjo in pomoči pri samomoru. Postopek zahteva izpolnjevanje več pogojev, vključno z mnenjem dveh zdravnikov, od katerih je en SCEN-zdravnik (posebej usposobljen za presojo evtanazije) ter prostovoljno in premišljeno prošnjo bolnika, ki trpi neznosno in brez upanja na izboljšanje.
Psihiatrična presoja je obvezna v primeru duševnih bolezni, pri somatskih stanjih pa le, če obstajajo dvomi o presoji bolnika.
BELGIJA
Tudi v Belgiji je leta 2002 bil sprejet podoben zakon, tamkajšnja ureditev pa zahteva prav tako mnenje dveh zdravnikov (če bolnik ni terminalno bolan, mora eden biti psihiater ali specialist) in poseben postopek za bolnike z duševnimi motnjami, ki vključuje tudi tretjega neodvisnega zdravnika.
V vseh primerih mora zdravnik potrditi, da je prošnja premišljena, ponovljena in svobodna.
KANADA
Kanadski sistem MAiD (Medical Assistance in Dying), uzakonjen leta 2016 in razširjen leta 2021, omogoča izvajanje postopka s strani zdravnikov ali specializiranih diplomiranih medicinskih sester (ang. nurse practitioners). Hkrati ima jasno zaščiten ugovor vesti, ki izvajalcem omogoča, da zavrnejo sodelovanje, vendar morajo omogočiti napotitev pacienta naprej.
Kanadski sistem temelji na konceptu samoodločanja in multidisciplinarnem pristopu, ki zdravnike ne sili v osebne konflikte.
ŠVICA
Švica ima eno najdaljših tradicij pomoči pri samomoru. Slednji ni kazniv, če ni izveden iz sebičnih nagibov (Kazenski zakonik, člen 115). Postopek lahko poteka pod okriljem nevladnih organizacij, kot sta Dignitas ali Exit, ki pogosto sodelujejo z zdravniki, a njihova prisotnost ni obvezna.
Švica sicer ne dovoljuje evtanazije. Tam mora namreč bolnik sam zaužiti sredstvo, pomoč pa lahko nudi tudi nekdo, ki ni zdravstveni delavec.
Normalizacija samomora ali nadzorovano sočutje?
V Slovenski medicinski akademiji ob tem izpostavljajo še pomemben kontekst, in sicer visoko stopnjo samomorilnosti v Sloveniji, ki že zdaj predstavlja velik javnozdravstveni izziv. Sprejem zakona bi po njihovem lahko vplival na spremenjeno družbeno dojemanje samomora.
“Samomor predstavlja velik problem slovenske družbe, sprejetje zakona s spremenjenim odnosom do samomora pa bo pomenilo še dodaten izziv v širšem družbenem okolju,” opozarjajo.
A nasprotna stališča poudarjajo, da zakon ne pomeni širjenja samomora kot izbire, temveč urejen in odgovoren postopek za redke, neozdravljive primere, kjer gre za olajšanje trpljenja, ne za spodbujanje smrti. Poleg tega omogoča večjo preglednost, jasna pravila in strokovni nadzor, kar je po mnenju nekaterih boljša rešitev kot obstoječe “sive cone”.
NIJZ lani predstavil akcijski načrt 2024–2028 za področje preprečevanja samomora
Program MIRA predstavlja celovit pristop k izboljšanju duševnega zdravja v Sloveniji, pri čemer je preprečevanje samomora ena izmed ključnih prioritet. Kot so lani objavili na spletni strani NIJZ, resolucija nacionalnega načrta za duševno zdravje (MIRA) vključuje prioritetno področje preprečevanja samomora. Naloge in usmeritve na tem področju sprejema ter vodi Interdisciplinarna skupina za preprečevanje samomora, ki jo koordinira NIJZ.
Skupino sestavljajo strokovnjaki z različnih področij, ki s svojim znanjem in izkušnjami naslavljajo različne ravni ukrepanja, od promocije duševnega zdravja, ozaveščanja in destigmatizacije, preko prepoznavanja ogroženih oseb ter dela z njimi, do podpore ob žalovanju svojcev in spremljanja pojava samomora. V letu 2023 je bil pripravljen akcijski načrt za obdobje 2024–2028, ki je trenutno v postopku presoje na Ministrstvu za zdravje, še piše na omenjeni strani. Več o programu MIRA pa je na voljo na tej povezavi.
NIJZ je sicer lani v poročilu zapisal, da je leta 2023 “samomorilni količnik v Sloveniji (število umrlih zaradi samomora na 100.000 prebivalcev) znašal 16,96 (27,84 za moške in 5,98 za ženske) in je nižji od količnika v letu 2022, kot tudi od količnika v preteklih letih.”
Zdaj nas čaka tehtanje med pravico do smrti in pravico zdravnikov do vesti
Slovenska medicinska akademija, ki deluje pod okriljem Slovenskega zdravniškega društva, zaključuje, da zakon v trenutni obliki ne zagotavlja ravnotežja med pravico posameznika do dostojanstvene smrti in pravico zdravnika, da sledi svoji etiki.
Da bi zakon lahko dolgoročno zaživel, bi, kot poudarjajo, morala politika omogočiti tudi pravno zaščito zdravniške integritete, večplastne postopke odločanja in večdisciplinarno obravnavo.
