V zadnjih letih se vse pogosteje pojavlja vprašanje, ali sodobna vzgoja otrokom res pomaga ali pa jim, morda nevede, celo škodi. Starši si želijo za svoje otroke le najboljše: varnost, srečo in uspeh. A prav ta želja lahko vodi v pretirano zaščitništvo, ki otrokom odvzame priložnosti za razvoj ključnih življenjskih veščin.
Vrste starševskih stilov
Strokovnjaki danes poznajo štiri stile oziroma tipe starševskih slogov. To so:
- Avtoritaren starševski slog
- Avtoritativen starševski slog
- Permisiven starševski slog
- Zanemarjajoč starševski slog

Avtoritaren starševski slog
Avtoritarni starši veljajo za stroge in zahtevne, vendar čustveno manj odzivne. Postavljajo pravila brez razlage in pričakujejo popolno poslušnost, komunikacija pa poteka predvsem enosmerno, od staršev k otroku.
Čeprav so njihovi otroci pogosto ubogljivi, ima takšna vzgoja negativne posledice. Pogosteje imajo nizko samopodobo, so bolj sramežljivi in manj spretni v socialnih odnosih. Kasneje v življenju so lahko bolj nagnjeni k tveganemu vedenju, kot je zloraba substanc ali celo agresija. Prav tako obstaja večja verjetnost, da bodo takšen način vzgoje prenesli naprej.
Avtoritativen starševski slog
Otroci potrebujejo tudi negativne izkušnje
Današnji starši so bolj vključeni v življenje svojih otrok kot kadarkoli prej. Spremljajo jih v šolo, rešujejo konflikte z vrstniki, pomagajo pri domačih nalogah in pogosto posegajo tudi tam, kjer bi otrok lahko sam našel rešitev. Takšen pristop izhaja iz skrbi, a ima lahko dolgoročne posledice.
Strokovnjaki opozarjajo, da otroci potrebujejo tudi negativne izkušnje, kot so razočaranja, neuspehe in frustracije. Prav skozi te situacije se učijo vztrajnosti, odgovornosti in samostojnega razmišljanja.
Šola kot ogledalo družbe
Na problem vse pogosteje opozarjajo tudi učitelji. V razredih opažajo, da nekateri otroci težko sledijo osnovnim nalogam brez pomoči, hitro obupajo in pričakujejo, da bodo odrasli reševali njihove težave. Pojavlja se tudi več primerov, ko starši posegajo v ocenjevanje ali branijo otroka pred vsako kritiko.
To ne pomeni, da so otroci manj sposobni kot nekoč, temveč da imajo manj priložnosti razvijati samostojnost. Če otrok nikoli ne doživi neuspeha, se tudi ne nauči, kako ga premagati.
Posledice v odraslosti
Otroci, ki odraščajo brez dovolj izkušenj samostojnega reševanja problemov, se lahko kasneje v življenju soočajo z več težavami. Pogosteje občutijo anksioznost, imajo manj samozavesti in težje sprejemajo odločitve. Svet, v katerem ni vedno mogoče računati na pomoč staršev, jih lahko hitro preobremeni. Po drugi strani pa otroci, ki imajo priložnost razvijati samostojnost, običajno odrastejo v bolj odporne in prilagodljive posameznike. Znajo sprejeti odgovornost, se učiti iz napak in se znajti v nepredvidljivih situacijah.














