Ko v članku omenjamo svetega Nikolaja, ne govorimo o svetopisemski osebi ali o liku, ki bi bil zgolj plod ljudske domišljije, temveč o zgodovinsko izpričani osebnosti, katere obstoj potrjujejo zgodnjekrščanski pisni viri, cerkvena tradicija in tudi arheološke raziskave. Nikolaj je bil škof v Miri v Likiji, na območju današnje južne Turčije, in je živel v času pozne rimske antike, ko je krščanstvo še utrjevalo svoj položaj znotraj Rimskega cesarstva.
Njegova prepoznavnost ni temeljila na čudežih v sodobnem, spektakularnem pomenu besede, temveč na konkretnih dejanjih solidarnosti, zlasti do otrok, sirot in revnih družin. Prav ta poudarek na tihem, anonimnem darovanju, brez pričakovanja povračila ali javnega priznanja, je kasneje postal eden izmed temeljnih gradnikov božičnega imaginarija.
Po eni najstarejših legend naj bi sveti Nikolaj trem revnim sestram ponoči skrivaj podaril zlato, namenjeno doti, s čimer jim je omogočil poroko in jih obvaroval pred revščino ter družbenim propadom. V kasnejši tradiciji so se ti darovi poenostavili v tri zlate krogle, ki so postale eden njegovih prepoznavnih simbolov. Iz iste simbolike izhaja tudi ljudska navada, da se ob Miklavžu otrokom podarijo tri pomaranče, ki ponazarjajo Nikolajevo radodarnost, čeprav ta običaj ne temelji na neposrednem zgodovinskem viru, temveč na poznejši razlagi.
Pomembno je razumeti, da je bila radodarnost svetega Nikolaja družbena praksa, ne pripovedna domislica. V času, ko socialne države niso obstajale in je bila pomoč šibkejšim odvisna predvsem od posameznikov in skupnosti, je imela takšna osebna etika izjemen pomen in je pustila globoko sled v kolektivnem spominu Evrope.
Pri tem je treba upoštevati tudi zgodovinsko realnost sveta, v katerem je Nikolaj živel. Rimsko cesarstvo je v 3. stoletju n. št. zapadalo iz krize v krizo. Pogoste so bile državljanske vojne, gospodarski zlomi, lakota, širjenje nalezljivih bolezni in vdori tujih ljudstev. Blaginja tako imenovanega Pax Romana je postala oddaljen spomin. Čeprav se je cesarstvo proti koncu 3. in v začetku 4. stoletja deloma stabiliziralo, je bilo vsakdanje življenje še vedno negotovo in pogosto kruto. Prav v takšnem okolju so dejanja osebne dobrote dobila še večjo težo.
19. stoletje: Božič postane praznik otrok
Večino človeške zgodovine, tudi pred uveljavitvijo krščanstva, so se ljudje v zimskem času obdarovali. Znan primer so rimske saturnalije, prazniki preobrata in veselja. Krščanstvo je sčasoma prevzelo časovno umestitev zimskih praznikov, ne pa tudi takojšnje prakse obdarovanja. Dolga stoletja se je izmenjava daril pogosto odvijala ob novem letu, ne ob božiču.
Prelom se je zgodil v 19. stoletju, predvsem v viktorijanski Angliji. Z razmahom industrializacije je nastal obsežen delavski sloj, hkrati pa se je okrepil srednji razred, ki je bil zaradi množične proizvodnje in cenejšega blaga materialno bolje preskrbljen.
Posledično so se razširile navade pošiljanja božičnih voščilnic in kupovanja daril, zlasti otrokom, ki so postopoma postali osrednji naslovniki prazničnega obdarovanja.
Sočasno se je v britanski prostor razširila tudi tradicija postavljanja božičnega drevesca. V britanske domove jo je uvedla kraljica Viktorija, ki je navado prevzela od svojega nemškega soproga, princa Alberta. V nemškem prostoru je bila božična jelka že dolgo uveljavljena tradicija. Ko so se v javnosti pojavile ilustracije in letaki, ki so prikazovali Viktorijo, Alberta in njune otroke ob praznično okrašenem drevescu, so Britanci novo navado hitro posvojili.
Podoba srečne družine, zbrane okoli božičnega drevesca, je postala ideal viktorijanske družbe.
Prav ta viktorijanski dodatek predstavlja enega ključnih trenutkov v razvoju božiča, kot ga poznamo danes, čeprav je svojo končno, globalno podobo praznik dobil šele v tako imenovanem ameriškem stoletju.
Sinterklaas kot kulturni prenos, ne izmišljotina
Ime Sinterklaas se morda zdi zgolj simpatična lokalna posebnost, vendar v resnici predstavlja ključno prelomnico v razvoju sodobnega Božička. Gre za primer kulturnega prenosa tradicije, ki se je zgodil povsem organsko, brez načrtnega oblikovanja novega mita.
Nizozemski priseljenci v Severno Ameriko niso zavestno ustvarjali nove praznične figure, temveč so s seboj prinesli obrede, pesmi in pričakovanja, povezana z darovanjem. V novem okolju so se te navade prilagodile jeziku, prostoru in družbenim razmeram.
Pomembno je razumeti, da se Santa Claus ni pojavil nenadoma.
Nastal je iz postopne jezikovne prilagoditve, družbenih sprememb in novega kulturnega okolja. Prehod iz Sinterklaasa v Santa Clausa ni bil ideološki, temveč praktičen. Angleško govoreče okolje je ime poenostavilo, hkrati pa je lik postopoma dobival nove lastnosti, ki so ustrezale ameriškemu razumevanju praznikov, družine in otroštva.
Ameriška preobrazba kot literarni in vizualni proces
Ko govorimo o ameriški preobrazbi Božička, je ključno poudariti, da ni šlo za marketinški trik, temveč za dolgotrajen kulturni proces, v katerem so sodelovali pesniki, časopisi, ilustratorji in založniki. Pesem A Visit from St. Nicholas iz leta 1823 ni bila reklama, temveč literarno delo, namenjeno bralcem, ki so v času hitre industrializacije hrepeneli po toplini, domačnosti in občutku skupnosti.
Podobo, ki jo je kasneje utrdil ilustrator Thomas Nast, ne gre razumeti zgolj estetsko. Bila je tudi ideološka. Santa Claus je postal simbol stabilnosti, domačnosti in moralnega reda v družbi, ki se je hitro spreminjala.
Njegova okroglost, prijaznost in nasmeh so zavestno nasprotovali strogosti viktorijanske morale ter negotovosti urbanega, industrijskega življenja.
Severni pol kot simbol, ne geografsko dejstvo
Eden najpomembnejših poudarkov članka je spoznanje, da Severni pol ni resnični izvor Božička. Ta lokacija se v pripovedih pojavi razmeroma pozno in nima zgodovinske podlage. Gre za simbolni prostor, ki predstavlja oddaljenost, čistost, nedotaknjenost in hkrati univerzalnost.
Severni pol ne pripada nobeni državi, narodu ali verski skupnosti, zato je idealno prizorišče za lik, ki naj bi bil skupen vsem. Prav v tem je njegova pripovedna moč.
