Ste tudi vi kdaj med hojo po pločnikih zaprli oči in poskusili hoditi po “črtah in pikah”, ki se reliefno dvigujejo iz asfalta? Čeprav nekateri to počnemo za “zabavo” ali za preizkušanje svojih receptorjev za dotik, pa osebam z okvarami vida to predstavlja ključen element varnosti in samostojnosti v vrvežu urbanega prometa.
Čemu služi?
Gre za talni taktilni vodilni sistem (TTVS), ključni pripomoček, ki slepim in slabovidnim osebam omogoča samostojno in varno gibanje v urbanem okolju. Vendar pa je za njegovo učinkovitost pomembna pravilna zasnova in vzdrževanje, saj je prostor brez ovir temelj za vse uporabnike.
Jasna zasnova in standardizirane oznake
Osnovno načelo dobrega urbanega prostora je odsotnost ovir. To pomeni ustrezno načrtovanje pešpoti, kjer ulična oprema, parkirana kolesa, smetnjaki in gostinski vrtovi ne ovirajo prehodnosti. Taktilne oznake so le dopolnilo, ki pomaga pri navigaciji tam, kjer je to nujno.
TTV sistem je sestavljen iz dveh vrst standardnih oznak, ki imata vsaka svoj točno določen pomen:
- Čepi imajo opozorilno in obveščevalno funkcijo. Najdemo jih pred prehodi za pešce, stopnišči ali drugimi nevarnostmi.
- Rebra imajo usmerjevalno funkcijo. Služijo kot vodila in zapirajo poti na določenih mestih.
Na Društvu slepih in slabovidnih Slovenije v zapisu poudarjajo: “Za učinkovitost je ključno, da so oznake standardizirane in pravilno razporejene. Nepravilni razmiki ali zamenjava čepov z rebri lahko povzročijo zmedo in onemogočijo pravilno uporabo.” Idealna izbočenost oznak je približno pet milimetrov, kar predstavlja kompromis med dobro zaznavnostjo za slepe in primernostjo za druge uporabnike, kot so osebe na invalidskih vozičkih.
Vizualni kontrast in smiselna povezava
Poleg taktilne zaznavnosti je izjemno pomemben tudi vizualni kontrast. Velika večina ljudi z okvaro vida ni popolnoma slepih, zato jim kontrast med svetlimi in temnimi površinami močno pomaga pri orientaciji. Taktilne oznake morajo biti zato uradno bistveno svetlejše ali temnejše, da izstopajo od okoliške podlage.
Da bi bil TTVS uporaben, morajo biti vse oznake med seboj smiselno povezane. Oznaka, ki se začne sredi široke površine in nikamor ne vodi, je neuporabna. Varna pot mora biti skrbno načrtovana v sodelovanju z uporabniki, pri čemer se upošteva že obstoječa vodila in nadgradnjo z dodatnimi pripomočki, kot so zvočni semaforji ali kontrastni trakovi na stopnicah.
Izobraženost uporabnika
Na Društvu zapisujejo tudi, kako pomembna je tudi podučenost uporabnikov. TTVS ima svoja pravila, ki se jih je treba naučiti, podobno kot se naučimo branja in pisanja. Slepi se z njihovim pomenom seznanijo s pomočjo tiflopedagoga, nato pa se vsake nove poti naučijo skupaj s spremljevalcem, ki jim pokaže, kje so oznake in kje poteka varna pot.
Univerzalni dizajn ali dostopnost okolja za vsakogar
TTVS, ki upošteva potrebe vseh, je odličen primer univerzalnega dizajna. Slednje pomeni, da dobro zasnovan TTVS ne izboljšuje varnosti okolja le enemu delu populacije – slepim in slabovidnim, temveč povečuje varnost in dostopnost tudi ljudem na invalidskih vozičkih, staršem z vozički in drugim pešcem. S takšnim načinom prilagajanja okolja pa na dolgi rok ustvarjamo bolj vključujočo in enakopravno družbo.
