Praznik Svetih treh kraljev, ki ga obeležujemo 6. januarja, ima korenine v zapisu iz Matejevega evangelija, kjer je opisano, kako je judovski vladar Herod po novici o Jezusovem rojstvu poslal modre z Vzhoda preverit, ali se je res rodil obljubljeni odrešenik. V strahu za svoj položaj je želel izvedeti več o »novem judovskem kralju«, modre pa je po izročilu do novorojenega deteta vodila zvezda. Čeprav Sveto pismo ne navaja njihovega števila, darila (zlato, kadilo in mira) – že stoletja simbolno predstavljajo tri kralje, ki so v ljudskem izročilu dobili imena Gašper, Miha in Boltežar ter postali neločljiv del verske in kulturne dediščine.
Na ta dan veljajo posebni običaji
Praznik spremljajo tudi številni običaji: od blagoslova domov s kadilom in vodo do zapisovanja začetnic imen svetih treh kraljev na vrata, posebno mesto pa imajo trikraljevski koledniki, ki s pesmijo in voščili še danes ohranjajo starodavno izročilo in v domove prinašajo simbol blagoslova za novo leto.
Stari krščanski viri o Svetih treh kraljih ponujajo malo zanesljivih podatkov. V Svetem pismu niso imenovani kot kralji, temveč kot modri z Vzhoda oziroma magi – učenjaki, ki so sledili zvezdi do novorojenega Jezusa. Njihovo poreklo ni jasno; domnevno naj bi prihajali iz Arabije, Kaldeje ali Perzije. Kot kralje jih začnejo upodabljati šele v 8. stoletju, prav tako se je skozi zgodovino spreminjalo tudi njihovo število, dokler se ni uveljavilo število tri. Šele v srednjem veku se pojavijo tudi danes znana imena: Gašper, Miha (Melhior) in Boltežar.
Kljub zgodovinskim nejasnostim se je okoli treh modrih razvila bogata simbolika: predstavljali naj bi tri starostna obdobja, tri človeške rase in tri razsežnosti Kristusa – kralja, Boga in človeka, kar ponazarjajo tudi darovi zlata, kadila in mire. Pomembno mesto ima tudi legenda o njihovih domnevnih posmrtnih ostankih, ki naj bi iz Orienta prek Milana prišli v Köln, kamor so stoletja romali tudi Slovenci.
