Nova ameriška strategija nacionalne varnosti nakazuje jasno usmeritev: oslabiti ali celo razbiti Evropsko unijo. Razlog pa je preprost. Namreč, posamezne evropske države so v primerjavi z ZDA precej bolj ranljive, združene pa predstavljajo gospodarsko in politično silo s skoraj 450 milijoni prebivalcev, piše Siol.
Primer zadnje grenlandske krize je to razmerje moči nazorno pokazal. Ko je predsednik ZDA Donald Trump znova omenjal možnost ameriškega prevzema Grenlandije in ni izključil niti vojaškega pritiska, so evropske države stopile skupaj. EU, zlasti Nemčija in Francija, pa tudi Velika Britanija, so jasno podprle Dansko. Po enotnem odzivu je Washington omilil retoriko, dodatne carinske grožnje pa so potihnile. Povsem drugačno zgodbo pa predstavlja Švica.
Carinsko kladivo nad Švico
V intervjuju za ameriško televizijo Fox Business je Trump po pisanju Siola ostro kritiziral švicarsko vodstvo in se obregnil ob telefonski pogovor s predsednico Karin Keller-Sutter. Kmalu zatem so ZDA Švici uvedle 39-odstotne carine, kar je precej več kot 15-odstotne, kolikor so jih naložile EU, in več kot sprva Kitajski.
Za državo, ki ni članica EU, ima desnosredinsko vlado, je odpravila carine na ameriško industrijsko blago in velja za enega večjih tujih vlagateljev v ZDA, je bil to hladen tuš. Švicarji so računali na milejšo obravnavo, a so dobili nasprotno.
Kasneje je sledilo začasno znižanje carin na 15 odstotkov po delnem trgovinskem dogovoru, a negotovost ostaja. Med razlogi za napetosti se omenjajo tudi pogajanja o novem sporazumu ter pritisk na farmacevtska velikana Novartis in Roche zaradi cen zdravil na ameriškem trgu.
Lekcija za Evropo?
Kontrast med ravnanjem Washingtona do devetmilijonske Švice in do EU je po pisanju Siola očiten. Posamezna država je bistveno lažja tarča pritiska; bodisi prek carin bodisi prek političnih izjav. Ko pa Evropa nastopi enotno, se razmerje moči spremeni.
V ameriški strategiji naj bi bila kot potencialni zavezniki za oslabitev EU omenjena nekatera desna gibanja in države, med drugim Italija, Avstrija, Madžarska in Poljska. A prav tu se pojavi vprašanje: ali bi si članice res želele razpad povezave, ki jim daje večjo pogajalsko težo v svetu, kjer velesile vse pogosteje posegajo po ekonomskem pritisku?
Grenlandska epizoda je pokazala eno stvar: enotna Evropa lahko ustavi tudi najostrejše grožnje. Razdrobljena pa bi se, kot kaže švicarski primer, precej težje zoperstavila pritiskom največje svetovne sile.
