So hrbtenica slovenskega kmetijstva, predstavljajo skoraj polovico delovne sile na kmetijah, a so med lastnicami izjemno redke. Njihovo delo ostaja nevidno, ekonomska odvisnost pa jih pogosto ujame v položaj, iz katerega ni preprostega izhoda.
“Gre za sistemski problem, ne za posamezne primere,” opozarja Ana Pavlič, ki je v okviru projekta TERA vodila raziskavo o enakosti spolov na podeželju.
Trojno breme: Reproduktivno, produktivno in skupnostno delo
Ženske na podeželju danes opravljajo trojno vlogo. Poleg reproduktivnega dela, kamor sodi skrb za gospodinjstvo, otroke in starejše družinske člane, opravljajo tudi produktivno delo na kmetiji ter skupnostno delo v lokalnem okolju.
Raziskava TERA je pokazala, da so ženske v veliki meri že vstopile tudi v tradicionalno “moško” sfero. Delajo s stroji, sodelujejo pri zahtevnih kmetijskih opravilih, upravljajo procese in pomembno prispevajo k produktivnosti kmetije. A ta prehod ni bil obojestranski. Medtem ko so ženske prevzele dodatno breme produktivnega dela, ni prišlo do enakovrednega prehoda moških v zasebno sfero. Gospodinjsko in skrbstveno delo tako še naprej ostaja skoraj izključno na plečih žensk. Raziskava je pokazala celo, da 17 odstotkov moških teh oblik neplačanega skrbstvenega dela sploh ne opravlja.
Kmetijstvo je kljub temu še vedno dojeto kot pretežno moška dejavnost, kar pomeni, da delo žensk ostaja sistemsko podcenjeno in nevidno. Tudi takrat, ko opravljajo enaka ali celo širša opravila kot moški.
Brez lastnega dohodka in bančnega računa
Podatki, ki so jih zbrali v okviru projekta TERA, so zgovorni in zaskrbljujoči hkrati. Kar 35 odstotkov kmetic nima lastnega dohodka, približno 9 odstotkov žensk pa nima niti svojega transakcijskega računa. Ženske hkrati predstavljajo skoraj polovico vseh, ki delajo na kmetijah, med lastnicami kmetij pa jih je zelo malo. Razkorak med delom, ki ga opravijo, in ekonomsko močjo, ki jo imajo, je izjemno velik.
Še bolj zgovoren od ekonomskega vidika je časovni vidik. Četrtina žensk na podeželju sploh nima prostega časa. Tiste, ki ga imajo, pa ga večinoma porabijo za počitek. To ni naključje, ampak posledica dejstva, da ženske poleg dela na kmetiji nosijo še večino gospodinjskega in skrbstvenega dela. V praksi to pomeni, da delajo ves čas, brez jasne ločnice med delom in počitkom.
Privatni patriarhat: Ujetnice brez izhoda
Raziskovalki poudarjata, da gre za ženske, ki delajo kot družinske članice, pomočnice svojih partnerjev na kmetijah in nimajo nikakršnega delovnopravnega statusa. Čeprav delajo praktično ves dan, tako v gospodinjstvu, z živino, na zemlji, kot pri skrbi za otroke, starejše in moža, so nevidne.
“Na ta način so ujetnice privatnega patriarhata – odvisne od dobre ali slabe volje in osebnosti partnerja. Nekaterim gre lahko prav dobro, druge lahko živijo v peklu, iz katerega se nimajo kam umakniti. Nihče v javni sferi v resnici ne ve, kako jim je, vemo samo, da garajo in so pogosteje žrtve nasilja v družini kot druge ženske,” opozarja Sonja Lokar, dolgoletna raziskovalka položaja žensk in aktivistka za enakost spolov.
Razkorak v doživljanju tega stanja je še posebej problematičen. Skoraj polovica žensk poroča o preobremenjenosti, medtem ko velika večina moških meni, da je delo enakomerno razdeljeno. Ta razlika jasno kaže, kako nevidno je delo, ki ga opravljajo ženske, in kako močno je zakoreninjena vloga ženske kot tiste, ki “vedno poskrbi”.
Odločanje: Sodelujejo pri delu, ne pa pri moči
Raziskava TERA je pokazala, da je enakovredno odločanje o kmetiji prisotno le v približno 40 odstotkih primerov, v preostalih pa odločajo predvsem moški ali starejši člani družine. Podobno velja za finančne odločitve. Čeprav skoraj polovica vprašanih poroča o skupnem odločanju, v praksi v približno 30 odstotkih primerov odločajo moški, delež odločanja žensk pa ostaja minimalen.
To pomeni, da njihov vsakodnevni prispevek ni pretvorjen v dejansko moč. Ženske so vključene v delo, ne pa tudi v razporeditev moči.
“Ženske na podeželju so pogosto tiste, ki vodijo evidenco o opravljenem delu, organizirajo vsakdan, skrbijo za logistiko družine, a ko pride do odločitev o investicijah, nakupu zemljišč ali celo vsakodnevnem razpolaganju s pridelki, je njihova beseda veliko manj vredna,” pojasnjuje Ana Pavlič.
Ekonomska odvisnost kot past brez izhoda
Raziskava je pokazala tudi povezavo z nasiljem. Zaznava nasilja v lokalnih okoljih je precej visoka, hkrati pa je stopnja prijavljanja zaskrbljujoče nizka. Ekonomska odvisnost, pomanjkanje lastnega dohodka, bančnega računa in s tem povezane samostojnosti ženskam pogosto onemogoča odhod iz nasilnih odnosov.
“Ekonomska odvisnost tukaj igra veliko vlogo, saj ženskam pogosto otežuje odhod iz takšnih situacij,” ugotavlja Ana Pavlič.
Ko ženska nima lastnega dohodka, svojega bančnega računa in je v celoti odvisna od partnerja, je odhod iz nasilnega okolja skoraj nemogoč.
Po slovenski zakonodaji so kmetje (in s tem tudi kmetice) obvezno zavarovani šele ob doseganju minimalnega dohodka kmetije iz kmetijske dejavnosti. Kar pomeni: če kmetija ne dosega tega dohodka, ženske na njej sploh niso obvezno pokojninsko zavarovane, ne glede na to, koliko ur na dan delajo.
“Nepriznan status in odsotnost lastnih prihodkov pomenita tudi izgubo socialne varnosti, v starosti so odvisne od pokojnine moža, če so sploh zavarovane,” opozarjajo raziskovalke.
Zakaj ženske ostajajo tiho
V projektu TERA so veliko časa preživeli na terenu, izvajali delavnice v vseh statističnih regijah in se pogovarjali tako z mlajšimi kot starejšimi ženskami na podeželju. Prav ženske, ki so v najtežjih situacijah, so namreč pogosto najmanj vidne. O svojih izkušnjah praviloma ne govorijo, ne z institucijami, ne z raziskovalci, pogosto niti z bližnjimi.
Razlogi so različni: od strahu, sramu in ekonomske odvisnosti do dejstva, da v manjših okoljih anonimnost praktično ne obstaja. To potrjujejo tudi njihovi podatki: več kot 70 odstotkov vprašanih je ocenilo, da na podeželju ni dovolj dostopnih virov pomoči za žrtve nasilja. Ta občutek nedostopnosti je še posebej izrazit med ženskami.
“V kombinaciji z nezaupanjem v institucije, stigmo in strahom pred izpostavljenostjo to pomeni, da veliko primerov ostaja popolnoma skritih,” nadaljuje Ana Pavlič. “To pomeni, da je realno stanje pogosto še težje, kot ga lahko zaznamo skozi raziskave.”
Spolno slepe razvojne politike
Pomemben del problema je tudi širši okvir razumevanja razvoja podeželja, ki je še vedno pogosto spolno slep. Razvojne politike in ukrepi ne upoštevajo dejstva, da moški in ženske na podeželju živijo zelo različne realnosti. Če teh razlik ne naslovimo, se obstoječe neenakosti samo še poglabljajo.
“Govorimo o razvoju infrastrukture, kmetijstva in gospodarstva, premalo pa o tem, kdo nosi breme neplačanega dela, kdo ima dostop do virov in kdo dejansko odloča,” opozarja Ana Pavlič.
Zato se v praksi dogaja, da razvoj podeželja formalno napreduje, vsakdanje življenje žensk pa ostaja enako obremenjeno ali celo še bolj.
Brez sistemskega vključevanja perspektive spola v razvojne politike, brez naslavljanja časovne in ekonomske neodvisnosti žensk ter brez dostopnih podpornih storitev ne moremo govoriti o dejanskem razvoju podeželja, ampak zgolj o njegovem delnem razvoju.
Kaj je treba storiti?
Kaj bi bilo treba narediti? Po mnenju obeh sogovornic je najprej treba dobro proučiti dejanski položaj kmetic in jih tudi vprašati, kako bi same želele urediti svoj ekonomski status.
Sonja Lokar predlaga konkretne ukrepe. Nujno potrebno bo ovrednotenje nevidnega dela ter kmeticam formalno priznati dohodek, ki jim pripada. Sledi obvezno osebno zavarovanje, ki vključuje pokojninsko in dolgotrajno oskrbo, za primer bolezni, invalidnosti, nosečnosti, poroda in starševstva. Ključnega pomena pa je popolna ekonomska samostojnost, brez katere je enakost med spoloma le prazna fraza.
“Brez ekonomske samostojnosti žensk in moških je enakost med spoloma prazna fraza. In celo ko se ta samostojnost doseže, ni dovolj, je pa vedno prvi pogoj,” poudarja Sonja Lokar.
